|
|||
 Maksim Sedej ml. AdV Ah
- SLOVENIJA*** Osebne fotografije *** NESKONČNOST, VEČNOST in neskončnost, večnost (klikni naslov)
Maksim Sedej ml
Uvod
(klikni naslov)
Maksim Sedej ml
INFINITY, ETERNITY and infinity, eternity (click title)
DR. TARAS
KERMAUNER
VESOLJE V SKRINJI V skrinji imam Vesolje
OGNJENI OBROČ – HOMAGE STEPHEN HAWKING Dve večnosti sta:
Ena je Božja Veliki mož sedi v
kristalni kocki Morda ne ve, vendar
sluti tisto misel, ki se je utrnila v globinah človeške Kako naj človek
zasluti ognjeni obroč začetka. Duša je vznemirjena
in zaskrbljena hkrati Zvečer molimo: »Oče
naš« Svetemu Bogu in »Zdravo Marijo« Sveti Mariji Zjutraj bo spet sedel v svoji kristalni kocki in pozno v noč raziskoval mogočno Vesolje
Pravega središča kjer je Veliki pok začel čas
in Vesolje zagotovo ni
Morda pa sem
le drobec, ki upa, da ne bo izginil v nič: Avtor pričujoče pesniške zbirke, slikar Maksim Sedej ml. je svoje umetniške in intelektualne vizije ubesedil že leta 2000. Takrat je izdal knjigo z naslovom »Štirje obrazi duše«, v kateri je spregovoril o svoji umetnosti, o virih iz katerih se njegova umetniška vizija napaja, o slikarskih postopkih, ki jih uporablja, o svojem duhovnem in intelektualnem zaledju ter iskanju, o svojem očetu in materi. Knjige pa ne moremo razumeti le kot poetike, knjiga je tudi esej, kjer na najvišji intelektualni ravni obravnava vprašanja umetnosti, religije in znanosti v današnji duhovnozgodovinski situaciji, kjer ne le ugotavlja neko stanje, temveč suvereno odpira nove poti za misel. Pričujoča zbirka pa pomeni vstop slikarja v poezijo, pomeni soočenje z jezikom kot novim medijem umetniškega ustvarjanja. Izkorišča nov medij, nova pravila in principe gradnje, in s tem preizkuša nove potenciale in možnosti svojega umetniškega impulza; svojo umetniško vizijo tako lahko izrazi v novi luči, odprejo se nova obzorja. Posebno mesto v zbirki ima spremni esej, nadaljevanje razmišljanj iz »Štirih obrazov duše«, ki predstavlja vrhunski razmislek o stanju v znanosti, religiji in umetnosti v današnjem času. V njem skuša najti sintezo omenjenih spoznavnih področij, ki bi lahko odprla nova pota človeški misli. To je delo, ki ga bodo morali upoštevati vrhunski znanstveniki naše dobe. Namen našega spremnega razmišljanja pa je predvsem osvetliti problematiko, ki jih pred nas postavlja poezija Maksima Sedeja ml. Že prvi pogled na pesmi zbirke sooči bralca z oblikovno izrazito modernimi pesmimi, katerih modernost se kaže v predvsem v osvoboditvi od vsega nebistvenega, všečnega, artističnega, torej vsakršnega okrasja, kot sta ritem ali rima. Verzi, ki se ne obremenjujejo s formo, pa se ne predajajo niti razbijanju jezika ali poigravanju z njim. Izraz, ki se ne izgublja niti v modernističnih eksperimentih niti v tradicionalistični vezanosti, je čist in jasen. V tej asketsko oblikovani poeziji pa ostaja temeljna ideja verza kot osnovne gradbene enote. Naracija pesmi je zgrajena z nizanjem verza za verzom, misli za mislijo, podobe za podobo. Ti preprosto nizajoči se verzi, so lahko filozofsko asketski, lahko barviti ali figurativni, ko preberemo pesem do konca, nas presune njena kompozicijsko in pomensko kompleksna struktura kot celota, ki se nadgrajuje še v premišljeni zgradbi zbirke kot celote. Čeprav je avtor pesmi slikar, se pesmi v ključnih točkah, navezujejo na literarno tradicijo, nanašajo se na prepoznavne literarne vzore in ustvarjajo svet, ki je, čeprav obče umetniški, tipično literarno zgrajen. Vsako od pesmi v zbirki spremlja originalna ilustracija, vinjeta, ki se nanaša na znano sliko ali risbo iz opusa Maksima Sedeja ml. Takšna vinjeta ni le zgolj ilustracija, je celo več kot dopolnjevanje pesmi, saj postavlja dialog med dvema umetniškima izrazoma. Vinjete in pesmi tvorijo skupaj kompleksno celoto, kjer vinjeta lahko predstavlja ilustracijo povedanega, lahko pa predstavi nek aspekt, ki ga sama beseda ne more zaobjeti. Posebno mesto v zbirki ima prav gotovo prva, uvodna pesem »Ognjeni obroč«, ki vsekakor predstavlja dostojen vstop v to briljantno razmišljujočo poezijo. Pesem je moto, ki na suvereno izpiljen način pred nas prinese problematiko, ki zaznamuje zbirko kot celoto. Predstavlja ne le kontekst in vodilo za razumevanje ostalih pesmi, temveč tudi vez med pesmimi in esejem, ki jim sledi. V pesmi, ki je posvečena Stephenu Hawkingu, vodilnemu astrofiziku našega časa, podaja avtor fantastično podobo »Velikega moža v kristalni kocki«, človeka ( kot vemo) do skrajnosti fizično, čutno omejenega, ki pa v razumu, s pomočjo izračunov jasno vidi Vesolje do njegovih skrajnih meja, ustvari si lahko celo predstavo njegovega začetka in konca. Njegov temeljni pristop k pojmovanju stvarnosti in nasploh njegovo razmišljanje naj bi bilo na prvi pogled radikalno drugačno in nezdružljivo z umetniško vizijo. Vendar avtor pesmi kot umetnik čuti, da ga s tem velikim možem družijo ista vprašanja o absolutnem začetku in koncu, druži ga širina pogleda in želja zaobjeti v svoj pogled Stvarstvo (Vesolje) kot celoto. V tej pesmi jasno izrazi fascinacijo s Hawkingovo, torej učenjakovo pozicijo, s pogledom, ki je tako radikalno drugačen, pa vendar tako blizu. Pesem »Ognjeni obroč« se prične s poizkusom zelo deklarativnega ločevanja dveh razumevanj oziroma poti do večnosti, neskončnosti in ljubezni. Tista, ki jo človek čuti s svojim bistvom, dušo in v bližini ljubljene osebe, je večna in Božja, druga, ki izhaja iz razuma in radovednosti je učenjaška, je omejena in spada v svet minljivosti. Iz takšnega razlikovanja bi lahko potegnili tudi osnovno razločevanje med umetnostjo in znanostjo, ki pa se v pesmi izkaže za relativno. Že na koncu prve kitice je ljubezen, ki jo opeva pesnik postavljena na razumsko, konceptualno stran. Takoj, ko je ljubezen ubesedena, ni več absolutno večna, temveč človeška. Beseda, logos nam daje samozavedanje, a nas tudi ločuje od popolne stopljenosti s stvarstvom. Kaj je potem božje in kaj razumsko? Ko Veliki mož s konceptualnimi orodji spoznava celotno Vesolje, obenem vidi tudi njegovo lepoto: »Ogleduje si in občuduje prekrasno nočno nebo, Milijarde zvezd in galaksij se razprostira nad njim.« Maksim Sedej ml. pokaže na dovzetnost vrhunskega znanstvenika za estetiko svojega objekta, ki ne le da ni naključna, temveč predstavlja izhodišče učenjakove slutnje tistega onkraj omejitev, ki so nam dane znotraj materialnega sveta, ki je naše Vesolje: »Morda ne ve, vendar sluti tisto misel, ki se je utrnila v globinah človeške podzavesti in prehaja kot redka meglica v človeško zavest.« Kot je razvidno že iz njegovega slikarskega opusa in knjige »Štirje obrazi duše«, je Maksima Sedeja ml. vedno vznemirjal pogled v zvezdnato nebo, astronomija je bila njegova velika strast. Če se ozremo v zgodovino človeštva, stoji ravno pogled v zvezdnato nebo na začetku tako mitologije, umetnosti kot tudi protoznanosti, torej vsakršnega duhovnega in intelektualnega prizadevanja. S tem, ko se avtor v pričujočih pesmih ukvarja z vprašanji Vesolja se postavi v izvirno pozicijo umetnosti, ki si prizadeva v svojem čutenju in razumevanju zaobjeti stvarstvo kot smiselno celoto, in ki se na tej poti, če je prava, nujno sooči s Stvarnikom. Vendar danes pogled v Vesolje s prostim očesom ne zadostuje več. Kot pove Maksim Sedej ml. v pesmi »Žarek«, mu je pogled na lepoto meglice Andromede in njene hčerinske galaksije iz pesmi omogočila šele tehnologija sodobnega teleskopa. Ključ do pogleda do roba Vesolja, do njegovih meja pa so izračuni, izključno abstraktne konstrukcije ali kot pravi v pesmi »Ognjeni obroč«: astronom ne vidi Vesolja z očmi, ampak v svojih »mislih, bistvu in videnju«. V tej pesmi se pesnik zahvaljuje učenjaku-znanstveniku, da mu je odstrl pogled, brez katerega kot umetnik ne bi mogel postaviti svoje vizije večnih vprašanj, ki vznemirjajo, določajo in osmišljajo človeško bivanje. Vendar, ali je res Vesolje tisto, kjer najde človekovo hrepenenje po večnosti svoj odgovor? Poezija Maksima Sedeja ml. govori o tem, da ogovor ni prav preprost. V pesmi »Drevesa, ki pohajkujejo po Barju« spregovori o Mestu kot prispodobi za človeško družbo, ki ji je imanentno, da si podreja tako naravo kot ljudi. Izven mesta, torej izven družbe, ne obstaja nobena realnost, neukročene narave ni. Mesto-družba je po svojem bistvu polaščevalska in totalitarna. V mestu je vse omejeno, sklenjeno. Tako reka v betonskem koritu kot grmovnice v ličnih koritih, ali pa množice meščanov v ozkih ulicah, ki gledajo v tla. Pesem »Drevesa, ki pohajkujejo po Barju« jasno govori, da pobega iz te situacije ni, »vse kar vem, čutim, slutim, obožujem, ljubim, se mi studi, česar ne maram ali sem od tega očaran, pa tudi vse, kar sem naredil dobrega in slabega, odkrivam v odnosu do Mesta«. To je usoda naše človeške narave, vendar ali smo res obsojeni živeti v brezupu, tako kot junaki zgodnjih iger Petra Božiča. V pesmi se pokaže kot rešitev pogled v nebo oziroma vsakršen pogled onkraj zaprtosti in omejenosti. S pogledom preko se pojavijo novi svetovi in njihova lepota, pojavijo se nove perspektive, obenem odkrijemo ljubezen. V pesmi »Močvirje« primerja Mesto-družbo z močvirjem, s splošno metaforo za omejenost, gnitje, brezizhodnost. Družba je torej močvirje, svet zgrajen na hierarhiji moči, kjer vladajo kruti odnosi boja za obstanek. Svoboda pa je le privid: »svoboda je stvar moči, ne pa svobodne volje«. Maksim Sedej ml. tudi v tej pesmi najprej išče rešitev v pogledu navzgor oziroma ven, pogled mu seže celo dalj kot v prej omenjeni pesmi. Odprtost in svobodo skuša najti v prostranstvih Vesolja, sinonimu za neskončnost. Vendar po prvi tolažbi, ki mu jo nudi pogled, pride do spoznanja, da je tudi Vesolje, prav tako kot Mesto, sklenjen prostor, saj ima svoj začetek in konec. »Vesolje je eksplodiralo iz žareče točke ali singularne premice brez mase in se širi, težava je v tem, da je Vesolje, ne glede na velikost omejeno z obročem vročinskega vala začetka, ki ga ne bo mogoče nikdar predreti«. Poetično razložena teza, ki jo je postavil že v knjigi »Štirje obrazi duše«. Vendar moramo biti pri razlagi pazljivi, Maksim Sedej ml. poudari, da govori o Vesolju, ki ga je spoznal iz knjig, torej o Vesolju znanstvenikov. Za takšno Vesolje in takšnega opazovalca velja, da ne bosta mogla predreti »vročinskega vala začetka«. Znanstveno spoznanje pač deluje po logiki našega materialnega Vesolja in njegovih naravnih in logičnih zakonitosti. Tako kot je omejeno Vesolje močvirje, je močvirje tudi pri vsakomur, ki deluje znotraj takšne omejene logike, torej pri človeku brez »vere, mistike ali transcendence«. Je pa nekaj kar lahko v trenutku preseže žareči obroč, to je misel ali vera, ki je od Boga, ki kot Stvarnik presega svojo stvaritev. Prav tako v pesmi »Beg«, fantastični parafrazi istoimenske pesmi Franceta Prešerna, Maksim Sedej ml. govori o Vesolju kot o, recimo temu, zgolj-Vesolje, ki naj bi bilo omejen prostor brez pravega središča, kjer je edina realnost »beg vseh stvari«, vsake stvari od vsake druge, tako subatomskih delcev in galaksij kot trenutkov v človeškem življenju. V pesmi predstavi kot možno vizijo, da bo človeštvo nekoč obvladalo celotno vesolje, vendar duh potrebuje odprtost, neskončne nove svetove. To je vizija zgolj-Vesolja, ki se, kot avtor z grozo ugotavlja v »Ognjenem obroču«, prazni v Nič. To je tisti Nič, ki ga pred nas postavi v drugem delu pesmi »Nič«. To je Nič učenjakov, novoveški nihilizem. V tem zadnjem primeru Maksim Sedej ml. predstavi zgodbo zmagoslavnega pohoda znanosti in osvobajanja novoveškega človeka vsakovrstnih spon. O velikih odkritjih učenjakov namenoma govori s parafrazami ideologije novoveškega ratia, ratia, ki znanstvena odkritja instrumentalizira s tem, da jih vključuje v svoj ideološki horizont. Edina stvarnost, ki obstaja znotraj tega horizonta so naravne zakonitosti, ki jih je mogoče spoznati s točno določeno metodologijo. Duhovnost, ki se kaže v veri ali ljubezni, ki se temu razumu izmika, ratio izključi iz svojega horizonta. Pot, ki jo zaznamuje velika samozavest prenapihnjenega ega novoveškega racionalizma, je pot, ki se opaja z izničevanjem vsega, kar ji stoji na poti, je pot redukcije. To je totalitarno mišljenje, ki izven sebe ne dopušča ničesar. Vendar pa posledično zameji tudi samo sebe, omeji se na neko Vesolje, ki je v načelu končno in spoznavno. Logika ratia je v obvladovanju, spreminjanju in proizvajanju, najprej predmetov in z njimi tudi ljudi. Gre za manipulativni um, s tem je derivat moderne družbe in njenih oblastnih omejitev. Tudi znanost Ratio le uporabi, jo instrumentalizira, njena ključna dognanja mu postanejo le pretveza za izgon upanja, vsega kar je emocionalno ali individualno, skratka vsakršne transcendence. S tem se vključuje v produkcijo (ne)smisla, postane neka nova (kvazi)ideologija, (anti)teologija, ki naj bi s tem, ko mu vzame vero, upanje in ljubezen, človeka osvobajala. Seveda pa je smisel njene logike, da prestrašenega človeka naredi obvladljivega. Saj, ko je vse objektivno, subjekta ni več. V nasprotju s Kopernikom, Galilejem ali Darwinom, znanstveniki, ki so odkrivali nove svetove, odpirali horizonte, novoveški ratio mišljenju postavlja meje. Novoveška metafizika je omejena na tehnologijo, je sredstvo vsakršnega obvladovanja, ki pa je v svojem bistvu redukcija, zapiranje horizontov. In čeprav so znanstveniki to ideologijo v precejšnji meri sprejeli za svojo, naše pesmi sporočajo, da je bistvo znanosti v podiranju omejitev, v odpiranju horizontov. Veliki mož iz »Ognjenega obroča« sedi v kristalni kletki. S tem, ko se je usedel v kletko, se je zavestno odpovedal akciji, vplivanju. Vendar mu kristalna kletka omogoča tisto, za kar mu gre: neomejen pogled v Vesolje, odkrivanje njegovih čudes, kar ga dela za opazovalca in raziskovalca. Ko se odpove akciji lahko vidi Vesolje zares v celoti in sluti celo preko mej te celote, šele tako je zares udeležen v veličini Vesolja. Svet pa obvladujeta in spreminjata tehnika in tehnologija, ki postajata nova religija ateističnega sveta, ki absolutizira tehnični in družbeni napredek. Radikalno nasprotje tehniki, ki totalno obvladuje družbeno realnost, pa predstavljajo vera, upanje in ljubezen, ki kot božje iskre lahko v hipu prebijejo omejenost, ki nas določa kot materialna bitja. Maksim Sedej ml. že v pesmi »Ognjeni obroč«, kjer govori o viziji omejenega Vesolja, pred katerim ga navdaja groza, postavi nasproti princip božjega, ki v trenutku preseže vse omejitve. Božjega v pričujoči poeziji ne najdemo v učenih teoloških razglabljanjih, še manj v dogmatičnih definicijah. Božje se nam približa kot preprosta, a živa izkušnja, ki se nas dotakne na najbolj elementarni ravni; najdemo ga v najbolj prvinskih situacijah, ko se najbolj približamo tistemu, da čutimo »z vsem svojim bistvom in vso svojo dušo«; ko smo nezaščiteni in prestrašeni, ko nas muči groza, nas v s svojim plaščem zaščiti sv. Marija; pomiri in potolaži nas preprosta molitev, ki temelji na zaupanju, predvsem pa ljubezni (»zato noben človek ne bo brez ljubezni začutil Božjega«) Na tem mestu najde Maksim Sedej ml. drugo Vesolje, ki je več kot Vesolje učenjakov; najde tisto, kar imenuje transkozmično, ki prihaja do nas kot »misel, ki se je utrnila v globinah človeške podzavesti.« ( Bog je seveda prisoten v svojem Stvarstvu Vesolju, vendar svojo stvaritev presega, naseljuje prostore, ki jih iz našega Vesolja ne moremo videti ali doumeti; Bog je kozmičen in obenem transkozmičen. Čisto verjetno je, da obstajajo še številna druga Vesolja, druge Božje stvaritve s popolnoma drugačno logiko obstoja. Omenjeno tezo ja Maksim Sedej ml. predstavil v knjigi »Štirje obrazi duše«že leta 2000, šele kasneje so nekateri teoretski astronomi razvili podobno teorijo o multivesoljih) V čudovito lepi ljubezenski pesmi to Vesolje poimenuje »Vesolje v skrinji«. Neskončno Vesolje je lahko cvetoči travnik poln življenja, po katerem se sprehaja ljubljeno dekle, neskončnost obstaja v njenih očeh: »kajti potopitev v globine modrih oči je je vse kar je.« Neskončnost in transcendenca sta tam, kjer odkrijemo ljubezen. Ljubezen predstavlja najčistejšo spojitev z Božjim. V pesmi »Žarek« avtor opiše situacijo med snom in budnostjo, tisti trenutek ob zbujanju, ko se pojavijo prvi obrisi zavesti. Prelepo podobo stika dveh galaksij v pesmi začuti v trenutku, ko zavedanje še ni ozavedeno, še preden začne dojemati svet racionalno, z besedo. Edino v takšnem trenutku se za hip pokaže slutnja, ki izhaja iz nezavedne, nejezikovne prvinske stvarnosti, preko katere »slutim(o) veličastno kozmično Gmoto-Bitje«. Nam ljudem se takšne slutnje pokažejo le kot redki, izjemni trenutki, le malokateremu umetniku pa je dano, da jih zna izraziti v jeziku, ki bo ohranil vsaj delček njihove prvinske lepote. Drugače so lahko tako blizu Bogu le božja bitja kot so ptiči sv. Frančiška, ki pojejo izvirno božjo pesem. Legenda, ki govori o Frančiškovi pridigi ptičem, sporoča, da je svetost sv. Frančiška v tem, da se je v svoji preprostosti lahko tako zelo približal izvirnemu čutenju božjega, da je bolj kot katerikoli človek lahko začutil pesem božjih bitij. Vera in umetnost se najdeta v skupnem začetku, ki je ljubezen v Bogu. O Bogu kot brezpogojni ljubezni piše Dostojevski v romanu »Bratje Karamazovi«, v tem romanu ga najde in neverjetno občuteno razloži Dušan Pirjevec kot čisto usmiljenje, kot dejavno ljubezen za sebe, osvobojena ideologije, želje po dejavnem spreminjanju ljudi in družbe. O takšnem božjem in Bogu pričujejo tudi pesmi Maksima Sedeja ml. Verjamemo jim, ker avtor v pesmih predstavi živo izkušnjo ljubezni in lepote stvarstva. O svojem verjetno najbolj globokem kontaktu z Bitjem pa Maksim Sedej ml. govori v pesmi »Črnina črnine«. V brezčasnem trenutku najhujšega obupa, ko je bil prepričan v izgubo svoje ljube, je v »navidezni praznini-Niču« doživel nezemeljsko sporazumevanje z Bitjem, ki ga je občutil kot belo-zlato svetlobo. Pred izničenjem ljubljenega bitja (kar je hujše kot lastna smrt), se je srečal pred absolutnim Ničem, prostorom, kjer domuje Bitje. Kot izpostavi v pesmi »Nič«, poleg Niča kot nihilizma oziroma Niča, ki ga proizvaja človek, obstaja tudi Nič stvarjenja (stvarjenje je kreacija iz Nič). Gosti Nič, Pranič (ki bi lahko našel svoje paralele v mitologijah starih narodov), v katerem je bil pred stvarjenjem zgoščen celotni potencial stvarstva, je »prostor stvarjenja in prostor Bitja«. Ničti trenutek stvarjenja je mogoče edina točka v kateri bi se lahko tudi racionalno dotaknili Boga, saj pripada tako Vesolju, kot tistemu onkraj. Drugače pa je Nič prisoten v Stvarstvu kot eksistencialna izkušnja trpljenja, izgube in notranjih dvomov. Komunikacija z Bogom (ki je upanje) se odpre šele v popolnem obupu, Niču, praznini, ki je tudi izničenje ega, ločitev od utečenih tirnic, predsodkov, prepričanj. Na zemlji je mogoč le bežen kontakt z Bitjem; ko se nam vse zruši. Izguba nas približa Božjemu stvarjenju in pri umetniku omogoči ustvarjalnost. Maksim Sedej ml. napiše, da bi v črnini šele lahko naslikal bistvo. Tudi ljubezen je lahko začetek kreacije in prostor Boga zato, ker pomeni izgubo, iz-ničenje sebe v Drugem. Za dokončno resnico pa bi bilo potrebno iz-ničiti sebe, zato umetniki tako pogosto hodijo po robu lastnega iz-ničenja. V nas ljudeh se pod razumskim delom, in poleg tistega, ki je odsev Bitja, nahaja izven jezikovne realnosti mračna, neobvladana plast instinktov, nagonov in strahov. Potlačena plast, skrita in zakopana pred nami samimi, ki naj bi izhajala iz tistega micelija v možganih, v katerem domuje Inferno, V pesmi »Inferno« Maksim Sedej ml. govori o sliki z enakim naslovom, ki jo je naslikal, tako kot so se mu porajale misli, v kateri je dal na stran vse intelektualno vedenje, izkušnje in vso vero. Ustvarjanje na neki točki predstavlja potovanje v »kozmično praznino, v kateri bivajo misterij, mistična bitja, Vesoljski organizmi; tako živi kot mrtvi ter skrivnostni energija in materija, ki se razširjata v neskončno praznino-Nič.« V bistvu je to potovanje v zakrita, potlačena področja lastne osebnosti, kjer se širijo Nič in neznane oblike, za katere pa vseeno ne moremo govoriti, da predstavljajo zlo. Tak bi lahko bil podzemni svet egipčanske »Knjige mrtvih«, v katerem se dogaja posameznikovo in obenem kozmično prerojenje: smrt starega in rojstvo novega; gre za potop v pokrajino lastne teme in animaličnosti. V Infernu vsa učenost, izkušnje, vsa prepričanja in tudi etika odpadejo, človek ostane sam s svojimi prvinskimi goni, strahovi, slutnjami. Vendar so se le največji in najpogumnejši pripravljeni odpraviti na to potovanje (drugače pesmi ne bi posvetil velikemu mislecu, prijatelju Ahacu in si ne bi sposodil izraza micelij pri drugem velikem prijatelju Tarasu), saj konec ni znan, kdo ve kakšna svetloba se bo prikazala na koncu, kdo ve in kdo si upa priznati, kaj je njegova resnica. Vendar se v teh o temnih, pustih, vendar arhetipskih pokrajinah, kjer ni mesta za besedo, rojeva življenje; v teh pokrajinah prestopimo mejo ognjenega obroča. Od tu izvira človekova individualnost in posebnost. Pravi umetnik in, na videz paradoksalno, svojega imena vreden mislec, se mora prej ali slej podati na to nevarno pot, saj je inferno konstitutivni del vsakršne ustvarjalnosti, brez njega vsak poizkus umetnosti spodleti. In če je pesem posvečena Dušanu Pirjevcu kot prijatelju Ahacu, je posvečena ravno njegovemu večno brezkompromisnemu potovanju ned temo in svetlobo. In če je Ahacu v študiji o Bogu v »Bratih Karamazovih« zažarela svetloba večnosti, kdo ve ali mu je ista svetloba zažarela tudi ob koncu lastnega iskanja. O zaključku pesniške zbirke, ki ga predstavlja pesem »Avtoportret« bi lahko spregovorili z lepo primero iz pesmi »Žarek«, kjer se žarek, ki je bil poslan v Vesolje, da je poet z njegovo pomočjo opazoval njegova čudesa, po neskončnem potovanju vrne domov. Tako je bilo za Maksima Sedeja ml. potrebno prehoditi prostranstva Vesolja, priti do njegovega roba in čez. Šele po dolgi poti se je pogled lahko vrnil in postavil vprašanje o sebi. Prodreti vase, spoznati sebe je končni cilj vsakega potovanja. »Avtoportret« predstavlja samospraševanje, ki izhaja iz ugotovitve, kako malo ve poet, po vsem raziskovanju Vesolja in tistega onkraj njega, o sebi oziroma kako malo je o sebi sploh mogoče spoznati resničnega. Pogled v ogledalo pokaže vedno le zunanjo podobo. Tako kot mu je življenje skrivnost, je človek tudi sam sebi skrivnost. Hipni vpogledi v lastno dušo, v Boga, ki je v nas, se Maksimu Sedeju ml. pokažejo v redkih trenutkih uvida, povezanih z intenzivnim doživljanjem lepote ali v soočenju z Ničem. Takrat, ko se bistvo in njegov odsev v ogledalu stopita v eno, se za hip pokaže slutnja tistega onkraj, iz katere izhaja tudi njegovo umetniško ustvarjanje. Ob tem spoznanju pa lahko pesnik prenese samospraševanje na svoje umetniško poslanstvo. Prepričan je, da lahko eno samo veliko umetniško delo predstavlja »večen odgovor in kažipot vsem, ki se bodo podali v krutost in brezbrižnost Vesolja«, kakršnega nam slikajo učenjaki. Do konca pa bo mogoče spoznati sebe šele ob odhodu s tega sveta. Pesmi Maksima Sedeja ml. nas prepričajo, da se morajo poti ljudi duha na neki točki srečati. Umetnikova ustvarjalna pot, in načeloma tudi pot človeka vere, izhaja najprej iz mračnih pokrajin neubesedenega v sebi, potem pa iz »misli, ki se je utrnila v globinah človeške podzavesti«, ki predstavlja odsev božje večnosti in neskončnosti ter ljubezni. Gre za hipna razodetja, ki se izmikajo logičnim načelom materialnega Vesolja, katerega del smo, umetnik pa jih mora ubesediti, racionalizirati. Po drugi strani gre Učenjak načeloma lahko dokaj daleč po poti logičnih operacij. Tisto onkraj zasluti, ko pride do nekih meja spoznavanja, na robovih, ko logika preide v nasprotja sama s seboj, ko misel ne more več misliti v okvirih obstoječega sveta; na mejah se pokaže konceptualizacija kot nepopolna, v horizont vdre neubesedeno kot slutnja, »kot redka meglica v človeško zavest«, kot estetika; realnost zaniha. Znanstvenik in umetnik, ki sta šla vsak po svoji miselni in metodološki poti, se v skrajnem dometu svojih poti srečata, druži ju skupni vir, ki se mu vsak na svoj način približujeta, a ga nikoli ne dosežeta. Za resničen napredek pa so potrebni njuna medsebojna komunikacija, razumevanje in oplajanje, ki bodo pripeljali do sinteze višjega spoznanja in čutenja človeškega bivanja. Pesmi Maksima Sedeja ml. govorijo, da se stik, kjer se srečujeta naš in oni drugi Večni svet, vedno zgodi kot enkratni dogodek. Trenutek, ki ga ne moremo ujeti in obvladati. Nekoč se je morala razodeti neka slutnja, pokazati neka pot iz sklenjenega prostora, kar je našlo izraz v verjetno najpopolnejši arhitekturni stvaritvi človeške zgodovine, Keopsovi piramidi. Trenutku se lahko skušamo približati, ga izraziti enkrat na tak, drugič na drug način, a sam dogodek se razumu in besedam izmika. Zato je v umetnosti, teologiji in znanosti imanentno vedno novo preizkušanje znanega, resnic, prepričanj, zato je potrebna vedno nova izkušnja vira spoznanj, čustvovanja, verovanja, novo približevanje božjemu na različne načine in iz različnih smeri. Dokler je bilo sporočilo/komunikacija živo, je prehod obstajal v Piramidi, potem se je prehod premaknil drugam; izkušnje starih Egipčanov ne moremo ponoviti. Vsak poizkus obvladanja stika se izjalovi, ostanejo le dogmatske konstrukcije, plagiati, mrtve šolmoštrske modrosti. Točke stika so kot drevesa potovci, enkrat se pojavijo tu, drugič tam in ostajajo neulovljivi za vsakršno totalizacijo, obvladovanje; so področje svobode, tako kot resnična vera, umetnost in znanost. O tej svobodi živo pričajo pesmi Maksima Sedeja ml., ki so pred nami. 2007 Janez Sedej
ŽAREK
Dani se
NIČ
Najprej sem mislil, da Nič nima začetka
|
|||
