DRUGI OBRAZ DUŠE
Dobro in zlo

Reka je bila v Mestu ujeta v visoko betonsko korito, da je skoraj neopazno bivala svoje vodno pretakanje po mestni strugi. Spomladi, ko se je v oddaljenem hribovju topil sneg, ali po hudih jesenskih nalivih je napolnila korito skoraj do polovice in brezšumno drvela skozi Mesto. Izruvana drevesa in polomljeno vejevje je po njej plulo kot ladjevje po izgubljeni bitki. Gladki betonski zidovi navpičnih bregov so onemogočali, da bi se kje kakšno drevo ali vejevje zataknilo in razburkalo reko in bi ta zašumela. Poleti in pozimi se je, plitva in komaj opazna, počasi plazila po dnu.
Ozek presledek je ločil visoke mestne hiše od rečnega korita, zavarovanega z betonsko ograjo. Ta presledek, lahko bi mu rekel kar mestna ulica, je bil na nekaterih mestih tako ozek, da 50 bila v korito Reke narejena izogibališča, ki 50 kot nekakšni balkoni visela nad strugo.
Najboljši pregled nad dogajanjem v Reki je bil z nekega takšnega, prav posebnega balko­na. Rečno dno je bilo utrjeno z velikimi kvadratastimi tlakovci. Iz špranj, kjer 50 se tlakovci stikali, je rastel redek rečni mah, ki je zelenkasto barval rečno vodo. Prav pod tem balkonom je Reka rahlo zavila in na tem mestu se je tlakovec končal. Od tod dalje je Reka tekla po gladkem betonskem dnu. Na nasprotnem bregu je bila dober meter nad gladino vode velika ovalna odprtina, iz katere je drl potok, ki je bil speljan po kanalih globoko pod Mestom. Potok je bil ravno prav močan, da je sicer mirno rečno vodo odrival v ovinek. Pod balkonom je nastala peščena sipina, na kateri je rastel gost rečni mah. Kadar je bila reka plitva, je iz vode molel nekaj metrov velik zelen otoček mahovine. Prav na koncu otočka se je začelo betonsko dno, kjer je bila voda nekoliko globlja. Dolge mahovnate steblike 50 valovale po vodni gladini in ustvarjale zelenkasto streho, idealno skrivališče za ribe, ki 50 švigale po gladkem betonskem dnu. Če si hotel ribe presenetiti je bila potrebna skrajna previdnost. Takoj ko se vzpneš na ograjo in te ribe zagledajo, se panično razbežijo. Manjše se skrijejo pod mah, večje pa se zgubijo po strugi navzdol v globljo vodo. Včasih se tudi kaka velika skrije pod mahovnata stebla, kar pomeni priložnost, da jo ujameš z rokami. Nedaleč stran 50 tesno ob zidu železne požarne lestve, speljane do gladine vode.
Tiste dni je v Mestu vladala skoraj neprijetna tišina, ki jo je motilo le tiho škripanje koles vojaških in kmečkih vozeh in žvenket kopit utrujenih konj, ki 50 komaj lovili ravnotežje po glavni mestni ulici, tlakovani z granitnimi kockami. Cesta je vodila proti oddaljenemu hribo­vju. Kolone poraženih vojska in prestrašenih ljudi 5 sklonjenimi glavami 50 se počasi po­mikale skozi Mesto. Ta tihi polzeči človeški obup je le včasih prekinil jok kakega otročička, ki pa je kaj kmalu potihnil.
Ko sem pogledal v vodo, rib ni bilo nikjer. Na hitro sem se ozrl po strugi navzgor in navzdol in zazdelo se mi je, da se je nekaj premaknilo in da me nekaj opazuje. Zavesa za oknom hiše na drugi strani Reke se je rahlo zazibala. Tisto okno na zapuščeni hiši pa je oživelo le takrat, kadar se je v Mestu pripetilo kaj prav posebnega. Slutil sem, da je z ribami nekaj hudo narobe, zato sem zlezel na betonsko ograjo in pogledal pod balkon.
Silovito me je stisnilo v prsih, kot takrat, ko sem zvedel za pesnikovo smrt. Na zelenem otočku mahovine je bila vznak položena deklica. Vsako malenkost na njej sem v trenutku prepoznal. Oblečena je bila v svileno bluzico z naborki, okoli vratu je imela barvasto ruto, potiskano z Eiflovimi stolpi. Na sebi je imela lepo temnorjavo žametno krilce. V bele doko­lenke iz finega sukanca so bile s posebno skrbnostjo vtkane marjetice v rahli sivkasti barvi. Na nogah je imela lakaste čeveljce s paskom in veliko srebrno sponko. In imela je dve čudo­viti spleteni kiti, speti z veliko rdečo pentljo, sedaj pogreznjeno v mah. Teh podrobnosti nisem videl globoko izpod balkonona, sliko deklice sem imel v sebi.
Dobro sem si zapomnil tisti dan, ko sem jo zagledal. Bil je cerkveni praznik. Okoli cerkve in na trgu pred njo so bile postavljene stojnice z vsemi mogočimi čudovitimi rečmi. Zvonovi so razposajeno potrkavali, potem spet svečano doneli. Množica pa je krožila okoli stojnic, se'zlivala v cerkev in nagnetla v gostilne in potem spet naokrog po trgu. Okrasno grmovje, ki je na spodnjem delu zaokrožalo trg, je bil prav primeren kraj, s katerega si lahko v miru opazoval pretakanje množice. Pravega vzroka, da bi si dalj časa ogledoval to kroženje, sploh ni bilo. Vendar me je nekaj zadrževalo, da sem vztrajal. Takrat sem jo zagledal v prav tej oblekici. Priplavala je kot metulj, se skrila v množici, se spet prikazala in izginila. Tako kot so to delali veliki rjavi pavlinčki, ki sem jih lahko ure in ure opazoval, ko so letali in se igrali po nenavadnih travah in rastlinah v opuščenem samostanskem vrtu. Njena čudovita prikazen me je tako prevzela, da sem si deklico hotel ogledati od blizu. Ko sem se potopil med množico, me je ta odnesla s seboj in začel sem krožiti s človeško reko. V tem drenu se ni dalo nič ukreniti ali kaj oziroma koga najti. Ko sem že opustil možnost, da jo bom srečal, in se hotel izdrenjati v prostost, se je nenadoma prikazala tik pred menoj. Njena navzočnost me je tako zmedla, da sem zardel. Šele takrat sem opazil, da deklica drži za roko visoko in lepo gospo. Nenavadno podobno moji materi. Takoj sta me prepoznali, opazili sta me kako stojim za okrasnim grmovjem, in si naskrivaj ogledujem to praznično tavanje v krogu. Lepa gospa me je vprašala, kako mi je ime in če bi se slikal z njeno deklico. Ker se nikakor nisem mogel otresti občutka sramu, sem rahlo pokimal in vztrajno gledal v tla. Takrat sem opazil tiste lepe sivkaste marjetice, vtkane v bele dokolenke, in veliko srebrno sponko na lakastih čeveljcih. Lepa gospa naju je pustila za hipec sama, deklica me je takrat prijela za roko in jo prav narahlo stisnila. Gospa je prinesla veliko butarico, okrašeno s pisanimi trakovi, bon boni in prekrasno rdečo pomarančo. Odpeljala naju je pred cerkvene stopnice, ki so bile takrat prazne, v roke mi je dala butarico in deklico postavila poleg mene. Iz torbice je vzela fotoa­parat in naju nekajkrat slikala. Ko sem zaslišal sprožilec fotoaparata, me je občutek sramežljivosti tako nenadoma minil, kot se je prej pokazal. Pogledal sem deklico v oči, in prav ko je zasija­lo modro nebo v njih, je med nas planil razjarjen moški, oblečen v uniformo častnika tuje vojske. V tujem jeziku je spregovoril nekaj osornih besed, zgrabil lepo gospo za roko in jo odpeljal proti avtomobilu, ki je stal na robu trga. Deklica je zajokala in stekla za njima, pred avtomobilom se je ustavila, se obrnila k meni in mi pomahala. Veliki črni avto je izginil in odsev sinjega neba z njim. Butarico, ki mi je ostala v rokah, sem, ne da bi pomislil na slastno pomarančo, dal Franciju, ki si je dogodek ogledoval in pravilno ocenil mojo zmedenost.
Potem sem še velikokrat postopal po trgu in se motal okoli cerkve ter čakal, kdaj se bo prikazala. Pa je ni bilo. Nikdar več. Nekega dne sem dobil pismo, v katerem je bila fotogra­fija, ki jo je posnela lepa gospa. Na zadnji strani pa je bilo zapisano, da me obe lepo pozdra­vljata in upata, da bodo kmalu spet prazniki.
Ne vem, koliko časa sem prazno zrl v otrplo deklico, ko sem jih začutil, te čudne in nena­vadne prebivalce starih mestnih hiš, podstreh in kleti. Kdo bi le vedel, od kod vse so se izvlekli in prigomazeli. Toda nesrečo so vonjali, čutili so jo. Zagrabil jih je nemir in prišli so natančno tja, kjer se je zgodilo zlo. Vse so videli in vse so vedeli. Mrtvaška procesija, ki se je valila skozi mesto, jih samo navidezno ni zanimala. Stvari in predmeti, ki so jih bežeče kolone odmetavale ali puščale ob cesti, so vedno čez noč izginili, z zapuščenimi topovi vred. Potisnili so me od ograje. Silna množica se jih je nagnetla, od otrok do brezzobih starcev, ki so lahko samo še žugali s prstom ali kazali v nebo. Prvič sem jih videl kmalu po tistem, ko smo se preselili v ta del mesta. Bilo je zjutraj, ko se je začelo daniti. Svitanje je v starem delu Mesta nenavadno. Ko je po tesnih ulicah še temačno in še svetijo ulične sveti­lke s svojo medlo svetlobo, je nebo nad strehami modro kakor morje in prav posebno žari. Ko pa se zdani, postane vse skupaj, tako nebo kot ulice in hiše, - sivkasto. Tuji vojaki s puškami, na katere so bili nasajeni bajoneti, so zganjali ljudi na križišča ob nekdanji kazniI­nici. Tam je bilo največ prostora. Več ur so nas zganjali. skupaj. Bil je hud mraz in vsi smo cepetali z nogami in v negotovosti čakali, kaj se bo zgodilo z nami. Nihče ni vedel, zakaj nas gnetejo na ta prostor. Pošteno pa me je presenetilo, ko sem opazoval to nenavadno množico. Večine po tistem nisem videl nikoli več. Prav spreletelo me je ob misli, da se bo marsikateri, ko se bo vračal, kje zagozdil in se posušil. Hiše v Mestu se niso stikale, vmes med hišami je bil za dober meter širok razmak. Na ulico so bili ti razmaki zazidani in so se izgubili v sivini ceste. Mnogi so prebivali tam. Zato se mi je zdelo, da so nekateri tako ploščati, drugi spet nekoliko koničasti, tretji pa niso bili niti poldrugi meter visoki. Nekateri so bili porasli z redki­mi dolgimi dlakami. Medtem ko sem jih tako presenečeno opazoval, me je oče dregnil in zašepetal, da vojaki lovijo ilegalca. Takrat sem šele opazil, da smo tudi oče, mati, moja brata in jaz videti v tej množici prav nenavadno. Vojaki so nas izvlekli iz velike postelje, v kateri smo se v mrzlih časih, ko ni bilo kurjave, skupaj greli. Oblečeni smo bili v nekoliko prevelike spalne srajce z rožnatim vzorcem, ki jih je sešila mati. Le oče je imel pižamo iz istega blaga. Videti smo bili kot velik šop marjetic, ki je zrastel sredi zime. To prispodobo je drugi dan mizar prijazno povedal materi. Tiščali smo se skupaj in drgetali od mraza.
Nenadoma je v množici završalo. Majhen okrogel mož je zagledal postavo visoko na strehi za dimnikom in se zadrl: "Bandit je tam zgoraj! Pazite!" Množica se je vznemirila in se razte­gnila, zadela na bajonete in ob zidove in se spet umirila in potuhnila. Vojaki so vdrli v bližnje hiše in se kmalu prikazali na strehah okoli hiše, na kateri se je za dimnikom skrival človek.
Na strehah je dvakrat počilo, na ulico je padel drobec razbite opeke. Potem se je vse umirilo. Čez nekaj minut, dolgih kakor večnost, so se odprla hišna vrata in vojaki so pahnili ven z žico zvezanega moškega, ki je bil tako krvav, da njegovega obraza ni bilo mogoče niti videti niti prepoznati. "Ubijte bandita," se je spet zadrl mali možic in pljunil v krvavega člo­veka. Vojak, ki je stražil ljudi, je pristopil, odrinil možica in mu nekaj prav osorno rekel. Oče mi je potem povedal, da je vojak možica osramotil, rekel mu je, da je človek, ki to želi svojemu sonarodnjaku, dvakrat surov.
Ilegalca so odvlekli. Množica se je porazgubila po ulicah in izginila. Videl sem, kako je od krvavečega moža nekaj odpadlo. Bil sem edini, ki je to opazil. Ko so se vsi razšli, sem stopili po tisto reč. Bila sta dva jeklena zoba in del bele kosti.
Ker sem vedel, da celo mati ne more pomagati mrtvi deklici, sem šel na opuščeni sa­mostanski vrt. Mati je znala umiriti in narediti znosno še tako zavoženo stvar. Matere sem se, če sem ga kaj ušpičil, izogibal. Pa se ni obneslo. Mati je preprosto videla v moje misli. Ko sem že mislil, da so stvari mimo, me je posadila za mizo in mi z največjim mirom in dobroto razložila, kako naj ravnam drugič. Včasih bi raje videl, da bi mi primazala klofuto, bil bi sicer užaljen, počutil bi se kaznovanega, vendar bi bilo slabo dejanje poplačano. Pa mi je ni niko­li, primazala klofute!
Na zapuščenem samostanskem vrtu sem imel majhno skrivnost, za katero ni vedel nihče. Samostanski vrt je bil obdan z visokim zidom, ki mi ni pomenil prehude ovire. Treba se je bilo povzpeti po gabru na vrh zidu, potem pa po njem do čudovitega drevesa, ki je rastel na vrtu, tik ob zidu. Zaradi prekrasnih modrikastordečih cvetov, podobnih tulipanom, so ljudje drevo poimenovali kar tulipanovec. Na pomlad, ko so cvetovi množično prekrili krošnjo drevesa, je bil pogled na to krasoto res nekaj posebnega. Drevo je bilo široko razvejano, da je bila prava malenkost, sestopiti po vejah na vrt. Vrt je bil na gosto zaraščen z nenavadnimi travami in rastlinjem, ki ga ni bilo najti nikjer drugje. Vmes pa so rasla ogromna drevesa. Platane. Najbolj skrivnosteni del vrta so bile stopnice, ki so vodile k polkrožni odprtini, zavarovani z debelimi železnimi rešetkami.
Velikokrat sem skozi rešetke opazoval hodnike, ki so se izgubljali v temo. Nejasni zvoki, šumi in kapljanje vode s sten so kraj naredili še posebej skrivnosten. Ponavadi sem sedel na kaki debeli veji in opazoval hrošče in metulje, ki so se spreletavali po travi. Nekega dne bi skoraj padel z veje, zagledal sem namreč črno stvar, ki se je splazila skozi rešetke in se počasi vzpenjala oziroma plazila po stopnicah. Otrplost in neprijetni občutek nista trajala dolgo. Črna prikazen ni bila velika in še presneto je bila podobna mačku. Previdno sem se ji približal in žival presenetil. Ko me je zagledala, se je prestrašeno obrnila in se pognala na­vzdol skozi zarešetkano odprtino. Stekel sem za njo in še pravi čas ugotovil, kaj je z živaljo narobe. Bila je mačka. Hroma je bila na zadnji dve nogi, in ko se je pognala po stopnicah, se je gibala s sprednjima tačkama, del trupa in hrome tačke pa je vlekla za seboj. Namesto repa je imela dober decimeter velik, kosmat štrcelj. Od takrat sem vedno nosil s seboj ostanke hrane. Ko sem ji prvič prinesel košček hrane, sem nestrpno čakal, da se bo živaica prikaza­la, pa je ni bilo. Vendar hrane drugi dan ni bilo več. To je trajalo vso pomlad. Živalca se je verjetno hranila samo ponoči, tako sem skoraj zgubil sleherno upanje, da jo bom še kdaj videl. Nekega dne, ko sem postavil košček hrane na običajno mesto, sem bolj zaslutil kot zagledal črno gmotico živali v temini rešetke. Skril sem se za veliko platano in čakal, kdaj se bo prikazala. Po nekaj urah sem obupal, splezal sem po drevesu na zid in se mimogrede ozrl na vrt. Izza zadnje stopnice me je opazovala črna mačja glavica. Dolgo sva se gledala, po­tem pa je mačka zagrabila hrano in izginila. Poslej je bilo vedno tako. Položil sem hrano na vrhnjo stopnico, splezal na drevo, počakal trenutek ali dva, da se je prikazala črna glavica. Z mačko sva se nekaj časa gledala, potem je zagrabila hrano in se odplazila proti rešetkam ter izginila v črnini odprtine. V tem odnosu sem odkril nekakšno zadovoljstvo. Želja, da bi pogla­dil mačko po njeni svileni dlaki in po njenem hromem telescu, me je vedno navdala z rahlo grozo. Vedel sem, da bodo takrat, ko bodo hromega mačka odkrili, storili vse, da ga do­končno pokončajo. To bodo storili naskrivaj, tako da se ne bo nikoli izvedelo, kdo je storilec. Tako kot je to počela Smrt v tem Mestu. Včasih se je njeno početje razkrilo in pokazalo v vsej grozoti, potem pa se je spet vse potuhnilo v molk in skrivnost.
Nekoč pa sem smrt presenetil. Skrivnostna, zapuščena hiša nasproti "mojega" balkona me je privlačila prav tako kot dogajanje v Reki. Sklenil sem, da jo bom raziskal. Vendar se v hišo ni dalo prodreti. Kletna okna so bila zavarovana z železnimi križi, okna v pritličju so bila prekrita s trdno zabitimi deskami. Prav tako so bili zazidani vsi do hodi iz sosednjih hiš. Po strehi se tudi ni dalo prodreti v notranjost, vse je bilo zabito z debelimi plohi. Velika, masivna vhodna vrata so bila zaklenjena s prav posebno ključavnico. Problem je razrešil čevljar Miro. Ko sem mu zaupal svojo željo, je bil sprva nejevoljen, potem se mu je razjasnil obraz. "Nek­do mi dolguje uslugo, zato ti bom lahko priskrbel nekaj prav posebnih ključev. Če te zalotijo, jih vrzi v reko, da ne bo po krivici obdolžen hudodelstva tisti nekdo, ki bo posodil ključe. V hiši se ne smeš dotakniti ničesar ali česarkoli vzeti. Tista hiša tudi mene presneto zanima. Urok je v njej. Mene pa tako ali tako ne poznaš."
Počakal sem na policijsko uro in se splazil od doma. Mračilo se je že in nebo nad mestom je postajalo modro. Bilo je skoraj preveč preprosto. Ključavnico sem odprl že pri drugem poskusu. Vrata sem previdno zaprl za seboj in se skrbno razgledal po temačnem prostoru. Na vrhu stopnic je bilo okno zagrnjeno z zaprašeno zaveso. Narahlo sem jo premaknil in uzrl čudovit prizor. Mesto se je utapljalo v temnoplavem morju neba, okna hiš so žarela v škrlatni barvi zahajajočega sonca, vijoličasta svetloba je napolnila ulice. "Moj" balkon na oni strani Reke je bil pred menoj kot na dlani.
Na njem se je trlo vojakov v zelenkastih uniformah. Povsod ob ograji Reke so bili, tekali so ob bregu, mahali so z rokami in orožjem in vpili. Zato sem pogledal v Reko in videl. Najprej sicer nisem razločil kaj je v vodi, potem pa sem z grozo ugotovil, da so v reki mrtvi ljudje. Zvezani so bili po dva ali trije skupaj, bili so napihnjeni kakor baloni in pluli so po reki. Grupe so se med seboj zaletavale, se razmikale in zadevale ob gladki breg, kjer so se obračale in z nogami ali glavami navzdol odplule po strugi naprej. Še danes se spominjam, kako sem ves prestrašen pritekel domov. Drugi dan sem zvedel, da so pred časom v gošči pobili ljudi, jih zvezali z žico in obtežili s kamni ter zmetali v reko. Ta jih je napihnjene izvrgia iz globin, da so po površini vode odpluli s tokom navzdol.
Nekaj dni po smrti one deklice se je vojna končala. Njena smrt je bila verjetno povezana s koncem vojne. Tuje vojske, ki so pobegnile, so zamenjali druge, ki so prav tako govorile tuj, vendar nekoliko bolj razumljiv jezik. Policaji so ostali v glavnem isti. Isti policaj, ki me je med vojno zaman preganjal, ko sem lovil ribe, mi je po vojni grozil z revolverjem. Odslej sem ribaril ob velikih iztočnih kanalih, ki so se pod mestom prepredali v takšen labirint, da ne bi v njem našel niti slona, če bi se ta po naključju izgubil v njem. Jeseni istega leta, ko so se osuvali prekrasni rdeči listi z velikanskega javorja na mestnem trgu, me je mati pričakala pred vrati s košarico, pokrito s prtičkom, pod katerim se je nekaj premikalo. Mati mi je vsa naježena, ker se je bala živali, stresla iz košarice prekrasnega črnega mucka. Materi sem se lepo zahvalil in zaslutil resnico, ki jo je mati verjetno že vedela. Ne da bi živalco sploh pogle­dal, sem oddrvel na samostanski vrt.
Po Mestu se je vse vprek nekaj podiralo in na novo zidalo. Samostanski vrt je bil med prvimi na vrsti. Podrli so del zidu, prekopali vrt in na drugi strani vrta v nasprotni zid naredili velikansko luknjo ter kopali jarek naprej. V jarek so polagali votle betonske cevi. Na vrtu so rezervne cevi zložili na kup in tam so vsak dan malicali. Maček je to odkril in vsak dan za njimi pospravljal drobtinice. Tisti dan so se nepričakovano vrnili in presenetili mačka, ki ga je pograbila takšna panika, da se je na hitro splazil v eno od cevi. Dva delavca sta se postavila vsak na svojo stran cevi, da maček ne bi zbežal. Nekdo iz skupine je s platane odkrhnil velikansko vejo in z njo dregnil v cev. Maček je panično skočil iz cevi, tam pa so ga pokonča­li z granitnimi kockami, s katerimi so podlagali cevi v jarku.
Ko sem pridrvel na samostanski vrt in videl kepico rdečega mesa in črnih dlak, pravza­prav nisem bil presenečen, ker sem nekaj takšnega strahoma že nekaj časa pričakoval. Vse je vodilo v to smer. Obnašanje delavcev ni obetalo nič dobrega. Razdejali so vrt, brez vzroka polomili ali poruvali čudovite okrasne grme in manjša drevesa, pomendrali rastlinje in cvetni­ce ter tako popackali sleherni kotiček vrta, da so namesto cvetja po vsem vrtu ležali raztrga­ni in umazani koščki papirja, potiskanega s črnimi črkami in z rdečimi zvezdami. Z okova­nimi čevlji so zdrobili baročno izklesane robove na stopnicah, odtrgali rešetke, ki so varova­le vhod, in prebili vodovodno cev, da je voda šumoma drla v prej skrivnostno notranjost, iz katere se je že začel širiti vonj po trohnobi. Zagrabila sta me strahovita jeza in ogorčenje. Na samostanski zid sem poslej hodil pose­dat le zato, da bi si izmislil kako kruto maščevanje, zraven pa sem natančno preučeval njiho­ve navade. Nekega dne se je stvar razpletla. Na vrtu so delavci popili steklenico žganja, ki jo je nekdo "pozabil" na ceveh. Potem so med glasnim vpitjem in krohotom odšli v gostilno, da bi nadaljevali s pitjem. Tam jim je Miro z mojimi prihranki plačal še drugo steklenico žganja in odšel. Z zidu se je videlo skoraj vse prostore v gostilni, pogled iz gostilne proti zidu pa je zastiral gaber. Medtem ko sem opazoval njihova široko odprta usta, ki so goltala žganje, se krohotala ali zaupno šepetala, sem pozorno opazoval natakarico, ki je vsa nasmejana stre­gla veseli druščini. Nenadoma je izginila, zagrabilo me je rahlo vznemirjenje, kot bi čakal na divjad. Napeto sem opazoval okno na drugi strani gostilniških vrat. Veliko zadoščenje sem začutil, ko sem jo zagledal. Stopila je k dobro znani omarici, skrivaj pogledovala naokoli in telefonirala. Hotel sem, kot navadno steči, v gostilno in posvariti ljudi, vendar je bila jeza prehuda. Misli sem usmeril v zmečkano mačjo gmotico. Nisem zdržal dolgo, skočil sem z zidu in stekel proti gostilni. Bilo je prepozno. Policaji so prišli hitreje kot kdajkoli prej. Planili so v gostilno, zgrabili delavce, se z njmi nekaj prerekali, potem pa dva izločili. Eden jim je nekaj zabrusil v obraz, zato so ga s pendreki zbili na tla. Drugega so vklenili, tistega, ki je ugovarjal, sta dva policaja zagrabila vsak za eno nogo in ga odvlekla proti policijski postaji. Nekaj časa se je zvijal, potem pa se je umiril in z rokami zaščitil glavo, ki je tolkla po tleh. Nekaj belega, krvavega je odpadlo od njega, vendar tiste reči nisem pobral.
Takrat sem šele razumel mater, ki me ni tepla, kadar sem storil kaj neprijetnega ali slabe­ga ampak, mi je prijazno in z ljubeznijo pojasnjevala, kako naj ravnam drugič.
Da bom tako najlaže prihranil sitnosti njej in še posebej sebi. Noben tepež ali kazen ne odvežeta človeka od dejanja, ki ga stori iz sovraštva, iz neumnosti, iz zavisti, iz nadutosti ali iz neznanja. Čeprav me je čevljar Miro tolažil, da tudi sam ni pričakoval takšnega razpleta, me je še danes sram.
Teh dogodkov iz mladosti nisem izbral in povedal naključno. Osebno mislim, da sem si sam izbral svoje možnosti in odnos do življenja v časih, ki ljubezni, milosti, odpuščanju, poetiki in veri niso bili naklonjeni. Ti dogodki so bili globoko povezani s skrivnostmi bivanja in Stvarstva, ki sem jih v podzavesti zaslutil prav v teh letih.
Boga si nisem mogel nikoli predstavljati kot nekakšnega Bitja, prebivajočega v prostran­stvih vesolja, ki iz primerne oddaljenosti nadzoruje, usmerja ali le opazuje dogajanja v njem. Zato ljudi, ki še danes iščejo nekakšnega boga v širjavah vesolja, nisem mogel nikoli do kraja razumeti. Ne takrat ne danes. Bog je navzoč povsod. V vseh razsežnostih. Že takrat sem slutil, da je Bog hkrati kozmičen in transkozmičen.
Že dolgo je tega, kar vem, da Bog ni samo neskončno ljubeč in razumevajoč, ampak tudi neskončno hudomušen. Ko sem tiste čase zaman prosil Boga, naj mi da znamenje, sem sam doživljal Stvarstvo, naravo, ljudi in stvari okoli sebe s polno odprtostjo duše, z največjim občudovanjem in naklonjenostjo, s strast jo in slutnjo skrivnosti. Na tem mestu bi rad pove­dal, da sem bil kritičen do stvari in dejanj, ki niso bila v skladu z vestjo, katero sem nagonsko čutil in gojil. Ta močna čustva in doživetja, posebno tragična, so mi dala osnovo in širino, da sem postal sposoben, odprto sprejeti vsakega človeka. Takrat in danes. Od tistih ljudi s socialnega roba družbe, skorajda neoseb, do tistih največjih, čeprav skromnih v svojih življenjskih potrebah in možnostih, ob katerih sem s kritičnim dialogom počasi prodiral skozi prosojne resnice tega sveta. Skrivnosti, ki izginjajo v vedno bolj zasrte globine resnice in jih ni mo­goče omejiti z zidom. V trenutku, ko bi začutil ali si sam postavil zid, bi bil izgubljen. Pesnik Dane Zajc je temu rekel: "To je prva in zaresna smrt pesnika, tista telesna je potem samo še formalnost." Človeku so sicer postavljene meje, vendar se te izgubljajo v teminah transpa­rentne resnice. Teh meja ni mogoče označiti kot zid. Dobrega in zla ni mogoče vzgojiti s palico ali posvetnimi zakoni, razlika med dobrim in zlim je v neprosojnih globinah človeka oziroma njegove duše, v samem izvoru človeka. Te globine pa lahko razsvetli samo Bog in ljubezen za nič, dejavna ljubezen, kajti zlo je nekaj duhovnega.
Čeprav sem nameraval postaviti možnost različne razlage duše šele ob koncu razmišljanja, mislim, da je prav, če si že sedaj ogledamo osnove za dvom v dokončno spoznanje in razla­go o duši. Mnogi posamezniki, pa tudi veliki misleci menijo, da sta duša in telo neponovljivo, nerazstavljivo bistvo človekove osebnosti, edinstveni dar Narave ali Boga, dar, ki s človeško smrtjo konča svoje bivanje. Grki so to edinstvenost duha in telesa povezovali s kozmičnim redom in z mišljenjem, da duša ubeži iz telesa. Na drugi strani pa spoznanje o neumrljivi duši izvira iz samega začetka učlovečenja, se pravi, iz časov, ko je človek razločil dobro in zlo in je bil zato izgnan iz edema. Vera v večno dušo, ki se prižge ali vstane v življenje že v člove­škem zarodku , plavajočem v materinem oceanu, in ki potem zapusti človeško telo, ko ta biološko odmre, je osnova človeške vere in upanja. V tem je tudi razlika med materialnim vesoljem, ki je minljivo, in duhovnim vesoljem, ki je večno.
Ker bom poskusil razsvetliti problem duše iz lastne umetniške in razpoznavne narave in razlage in izkustvene dimenzije, moram najprej postaviti nekaj vprašanj, ki zadevajo moje doje­manje in skepso o večnosti duše. Vprašanja moram postaviti na določenem nivoju percepcije.
Vprašanje o duši je vprašanje o večnosti. Vprašanja o večnosti pa postavlja in omejuje smrt. Se pravi, da sta smrt (telesa) in duša na določenem nivoju nesimetrični. Nista v skladu s predstavo o večnosti, temveč je živo življenje omejeno s smrtjo. Vse v Adamovi Naravi se spreminja in mineva. Dejavna ljubezen je tista, ki presega nagone človeka- živali in dosega večnost. Vendar je to zgolj upanje, sporazum, ki ga je človek dokaj enostransko sklenil z večnost jo narave, z Bogom.
Hkrati s spoznanjem oziroma razlikovanjem dobrega in zla je Adam spoznal tudi mogočno stvarstvo in moč Narave. Tema, ki je zakrila prelestno dnevno Naravo, je na nočnem nebu prikazala drugo, še mogočnejšo: neskončno stran iste Narave, v kateri je živel. Adamu je kmalu postalo jasno, da je sam edino živo bitje, ki mu mogočne sile Narave omogočajo videti Stvarstvo. To zavedanje samega sebe in zavest bitja, ki je spregledalo z notranjimi očmi, je Adamova in naša usoda. Prav te notranje oči so izvor oziroma duša človeka. Nastop zavesti in vesti pri človeku je tista usodna in skrivnostna lastnost, brez katere je vsak odgo­vor na vprašanje: Kdo je človek? zgolj zunanji videz človeka in njegovega bivanja.
Človek se je tej veličastni sili in sliki prirode uklonil, pokleknil je pred njo. Začutil je sve­tost stvarstva in večnosti. Ljubezen in strahospoštovanje sta dobila druge in drugačne di­menzije od dimenzij, ki služijo zgolj za obstoj vrste, se pravi, rodu. Šele ob razvit ju dejavne ljubezni do soljudi in Narave se je pri človeku razvilo duhovno nasprotje ljubezni - zlo. Kajn in Abel sta tudi naša usoda.
Morda prav iz spoznanja in zamisli o posebni vlogi človeka v Naravi izvira ideja o neu­mrljivi duši. Smrt ne prekine vezi z dragimi, ko ti umrejo, ker s svojo duhovno navzočnostjo ostanejo živi v naših dušah. Doseganje večnosti, se pravi, stika z Božanskim, je edino upanje: življenju in ljubezni, ki sta tako čudovita, pa čeprav včasih tako usodno tragična, daje višji smisel. Človeku je bilo kaj kmalu jasno, da neskončnosti in večnosti Narave ne bo dosegel s svojim umrljivim telesom, ampak s svojim duhom oziroma dušo. Verjetno ni trajalo prav dolgo, da so se notranje oči srečale s Stvarnikom, se pravi, z Bogom. Tu bi lahko iskali prvega od izvorov človeka.
Ob tem se mi postavlja drugo pomembno vprašanje o duši: Kaj je resnica in kako jo je mogoče spoznati oziroma zaslutiti? Je resnica nekaj dokončnega, umikajočega se v vedno bolj neprosojne globine človekovega smisla? Zato je vprašanje o duši tudi vprašanje o resni­ci. Človek je razvil več načinov, ki vodijo k resnici.
Rad bi opozoril na soodvisnost procesov in sil v vesolju, ki preprečujejo, da bi kaos in nepredvidljivost, prepuščena sama sebi, zrelativizirala in prekrila rast in usmerjenost (Na­gnjenost) vesolja, enako kakor soodvisnost človeka-živali (mesa) in človeka duha omogoča­ta proces resnice. Človek hoče spoznati bistvo Narave, tako 'materialne kot duhovne, zato ker je v človeku neustavljiva želja, da odtrga jabolko večnosti. O četvernosti poti k spoznanju resnice je razmišljal že sv. Pavel. Tudi poznejši in današnji modreci in učenjaki so priznali to če1vernost niti resnice, ki vodijo k Spoznanju.
Celotno razmišljanje poskuša ujeti sledi teh niti, ki vodijo v Vozlišče resnice, postavljanje vprašanja: Kaj je resnica? Ne pa v odgovor nanj. Resnico lahko izpove samo Bog. Pomem­bno sporočilo v človeku pa zagotovo izhaja iz časov, ko je bil človek še spontani del narave, prepuščen stihiji in polnosti lastnih strasti, strahov in življenja. Zato moram postaviti tudi tretje vprašanje o duši: Koliko nas preveva in zavezuje ta prvinska Narava, katere usklajeni del so bili naši prapredniki? Koliko je ljubezni, brezskrbnosti, neprevzemanja kakršnekoli odgovornosti za Stvarstvo? Koliko je še v nas te prvinske sproščenosti in ljubezni, tekmoval­nosti in borb za ohranitev vrste in potomcev?
Eden prvih, ki je raziskoval in razumel zgodbo o Adamu, je bil sam veliki Wolfgang A. Goethe, ki je raziskoval in preučeval medčeljustnico, eno od razlik, ki naj bi Adama ločevala od živali. Uspelo mu je razumeti, zakaj človek te kosti nima. Zato, ker je v razvoju zakrnela in se je čeljust zarasla. Človek je žival, si ni mislil samo Goethe ali že prej Leclerc, tudi znanost ie počasi začela ločevati mitološko izročilo od znanstvene resnice. Vendar ie Adam razvil nekaj, kar ga je dokončno pognalo iz skladnosti in pravil narave in ga ločilo od živali. Razvil je ustvarjalne možgane (neokorteks je pri tem imel odločilno vlogo) in s tem zavedanje sa­mega sebe, svojih bližnjih, prelepe narave in neba, posebno nočnega, v katerega se je začel počasi potapljati in se v njem raztapljati. Sam je začel opazovati in občudovati naravo, ki ga je v milijonih letih soustvarila. Doživel je čudež, ki se imenuje stvarstvo. Pod korteksom naj bi bila človeška žival. Brez korteksa zagotovo. Vse živo izvira iz čudeža oživitve mrtve materije v živo snov, ki je bila ustvarjena v časih, ko se je žareča in ognjena zemeljska krogla začela ohlajati. Morda je na zemljo zanesel življenje, živo seme, komet ali asteroid iz globin vesolja. Vsa živa bitja na zemlji smo povezana s tem praživljenjem.
Vendar se je to praživljenje razvijalo v veliko smeri. V koreninah človeškega drevesa je tudi eno najčudovitejših bitij narave, mili in nežni beli gibon, njun skupni prednik je živel pred petindvajset milijoni let na otoku Rufus. V človeku pa so tudi druga manj prijetna bitja, iz katerih se davnina pretaka v sedanjost.
V teminah te podzavesti in sledov, ki vodijo v sam začetek oživitve mrtve materije, išče človek svobodo, ko ta še ni bila omejena z moralnimi normami civilizacije in kjer naj bi bili čisti izviri človeškega odnosa do Narave. V predcivilizacijske in predrodovne čase. V čase, ko je bil do kraja zavezan zemeljski naravi. Nočno nebo je bilo takrat še tema in nevarnost. Noč je namreč čas plenilcev. Čas nočnih mor, ki vidijo skozi temo, pa naj bo ta še tako temna. Tema, v katero se ne da skriti.
Morda je sproščenost živali tista, ki obseda človeka, ujetega v norme rodu ali civilizacije. Pa saj ni nikjer svobode, v živalskih tropih, v skupinah ali v jatah vladajo točno določena pravila in zakonitosti; kdor jih prekrši, ga izločijo. Ni nesrečnejšega bitja, kot je žival ali člo­vek, ki ga drugi izvržejo iz svoje skupnosti. Celo mogočnega leva, ki ga tekmeci premagajo in izženejo iz tropa, čaka strahotna smrt: ali pogine od lakote ali pa ga milostno pokončajo hijene. Nekaj je morda res svobodnih, ti pa so najstrašnejše more življenja. "Veliki beli" je eden izmed njih. Vendar so ti preveč zaposleni z ubijanjem, da bi bili zares svobodni.
Najbolj pa podzavestno sega v izvore učlovečenja, v instinkte preživetja, ljubezni in pra­strahu, večnost z Naravo in zavestnim spoznavanjem te iste Narave. V čase, ko je človek svojo ustvarjalno energijo, ki jo je vlagal v orodja in predmete preživetja, prenesel tudi na duhovne vrednote, na pokop svojih dragih, na fizične sledi svoje duhovne navzočnosti, kate­re nam je zapustil na stenah ali v globinah podzemeljskih jam. Navzočnostost drugega je v nas. Tudi Drugosti.
Čistost, na osnovi katere je Adam zasnoval prvobitno spoznanje o svetu in Naravi, je stik umetnika z osnovami človeškega spoznanja. Rudolf Arnheim misli, da so te pradavne last­nosti, ki so pri človeku shranjene v globinah njegovega uma, nenadomestljive in nujne.
Trditev, da so ta elementarna spoznanja in predstave stvarnosti resnična vsebina umetno­sti, pa vodi v primitivistično estetiko, ki ne zmore na pravi način obvladovati prefinjenosti človeškega uma in njegovih izdelkov. Umetnosti ni mogoče znivelizirati na preprostost ne­razvitega uma, kajti umetnost kot izraz zrelega človeka ni nikoli preprosta. Navidezna pre­prostost bistva resnične umetnine je prav tako varljiva kot navidezno bistvo kakega resnično preprostega umetniškega proizvoda.
Kult podzavestnega v ustvarjanju je eden od nevarnosti zamenjevanja elementarnega z resnično globino pravega ustvarjanja.
Po Arnheimovem prepričanju ni nobenega razloga, zaradi katerega bi verjeli, da so v najskri­vnejših predelih podzavesti najgloblje modrosti. Modrost lahko izhaja samo iz usklajenih naporov vseh slojev, iz posebnosti in prefinjenosti uma. Prototip umetnosti ni kamen iti kolos z Velikonočnih otokov, ampak povezanost elementarnosti in izpopolnjenosti, ki jo najdemo na stenah Lescauxa, Altamire, na Cezannovih platnih ali v plastikah Henrija Moora.
Kot četrto vprašanje o duši pa si moramo postaviti vprašanje vere: Kaj je vera, ki tako neskončno povezuje in osmišlja vsa vprašanja o duši? Vprašanje o veri je tudi vprašanje o dobrem in zlem. Vera je božja milost in je kot taka odrešenje pred ničem.
Dobro in zlo sta v spoznanju človeškega videnja in spoznanja Narave. Zato je za razmis­lek o dobrem in zlem najprej treba osvetliti možnost, če ti dve lastnosti sploh sodita v dualno strukturo Vesolja oziroma v samo naravo Vesolja. Mnogi misleci, predvsem pa učenjaki prav radi poudarjajo brezbrižnost in nezainteresiranost vesolja za takšne malenkosti, kot sta uso­da človeštva ali smrt (singularnost) cele galaksije v Črni luknji.
Dobro in zlo omogočata spoznanje stvarstva, tudi v drugih morebitnih civilizacijah v nes­končnih prostranstvih vesolja, vendar na določeni stopnji ozaveščenega življenja. Ti dve last­nosti sta možni šele na visoki stopnji zavesti in sta v bistvu vprašanje vesti. Dobro in zlo sta duhovnega izvora. Veliko indicev kaže, da se ti dve lastnosti v vsakdanjem življenju prepleta­ta in spreminjata, podobno kot subatomski delci po Heisenbergerjevem načelu nedoločlji­vosti, toda ne zaradi kozmičnih razlogov, ampak zaradi zakonov, običajev in duhovnih razsežnostih, ki človeštvo oziroma posamezne človeške skupnosti sploh civilizirajo. Dobro in zlo se dru­gače kažeta in nastopata pri posameznih ljudeh in pri njihovih zasebnih dejanjih kot pri celo­vitih skupnostih, katerim ti ljudje pripadajo. Posamezne človeške skupnosti zavestno ali stihijsko načrtujejo strategije svojega obstoja in razvoja ne glede na sredstva in dejanja, s katerimi dosegajo svoje cilje. Dobro in zlo se prelivata v skladu z učinkovitostjo dejanj, ki posamezno človeško skupnost ohranjajo na nivoju preživetja, razcveta in vitalnosti. Moderna poznanst­venjena družba se zato že danes postavlja "onkraj dobrega in zla" oziroma sama sproti postavlja svetne zakone, ki jo omogočajo, ne glede na vest posameznika. Prav zaradi odnosa posa­meznik - družba je vprašanje vesti ključno vprašanje dobrega in zla. Vest in vera sta zasebna pravica vsakega posameznika, zato se z njima ne sme manipulirati v imenu nekih "višjih ciljev" ali različnih ideologij.
Kmalu po tistem, ko sva v moji dolinici s Tarasom doživela nevihto in prikazen cerkve, oblite z helijevo svetlobo, sem naslikal dve sliki. Obe sta bili tesno povezani z mojim odno­som do dobrega in zla. Prva z naslovom "O dobrem in zlem", variacija na Carpaccia, je bila koncepirana kot triptihon. V sredini sta bili dve podolgovati sliki, zgoraj kopija Carpaccieve­ga sv. Jurija in zmaja, spodaj pa je bila replika zgornje, vendar oblikovana z liki, ki sem jih slikal in odkril že prej. Stranski dve sliki sta bili kompoziciji, ki sta smiselno dopolnjevali srednji dve. Druga slika je bila pentaptihon. V sredini sem naslikal kopijo Boscheve slike "Stvarjene Eve", stranske slike pa so predstavljale razkroj osrednje slike: na obeh robeh se slika pogreza v temino Praniča, zato sem celotno kompozicijo naslovil "Puščava raste".
Tako Carpaccieva kot Boscheva slika sta tesno povezani z dobrim in zlim. Na Carpaccievi sliki sv. Jurij premaga zmaja (zlo). Slika je utopična in simbolična, saj prikazuje uničenje zla.
Zlo je treba ubiti oziroma uničiti, da bi se človeštvo'odrešilo zla in ohranilo čistost (deviškost) odnosa do stvarstva. Na sliki je upodobljen trenutek, ko se kopje viteza v oklepu, sedečega na konju, prelomi v žrelu zmaja. V tem trenutku zlo še ni mrtvo, (primerjaj analizo S. Freuda o gibu roke pri Michelangelovemu Mojzesu), kopje je sicer prebodlo zmajevo žrelo, vendar zmaj še vedno trdno stoji v napadalni drži. Zlo še ni dokončno premagano in izničeno. Kako premagati "zlo" v mestu, so meščani dobro vedeli in so v tistih časih tudi to obilno počeli, vemo iz zgodovine. Na sliki ni slutnje konca sveta ali poslednje sodbe. Meščani mesta z balkonov palače opazujejo predstavo, ki jo uprizarja sv. Jurij. Nekateri se sprehajajo ob obali Piranskega zaliva ali pa hitijo po svojih opravkih. Mesto je obdano z zidovi in trdnjava­mi, tako da je zaščiteno pred zlom, ki prihaja od zunaj.
Velika trdnjavska vrata, ki vodijo v mesto, so na stežaj odprta. To sliko oziroma njeno reprodukcijo je imel oče razstavljeno v svoji knjižni omari. Odkar se spomnim, me je priv­lačevala. Viteški boji in boji z zmaji, ki sem jih kot otrok neumorno risal, so nastajali pod mogočnim vtisom te slike. Čeprav je imel oče veliko reprodukcij sv. Jurija z Rafaelovo upo­dobitvijo tega svetnika na čelu, me je prepričala in zanimala samo ta. V njej sem odkril mi­stiko, takšno, kot sem jo čutil, ko sem ponoči iz dolinice v daljavi gledal luči mesta, nad seboj pa galaksijo, ki je kot meglica na Barju prekrivala nebo in nešteto svetlih luči, daljnih zvezd in neskončnosti.
Priznati moram, prikazen cerkve me je zmedla, da sem jo potisnil v podzavest. Nikakor pa ni name vplivala tako, da bi nemudoma odhitel v cerkev in se predal molitvi. Znamenje sem razumel po svoje in sem ga počasi v mlinu podzavesti usklajeval s svojim videnjem in čutenjem sveta. Bog je bil zame popolnoma nedoumljiv in nepredstavljiv. Cerkev je bila povsem nekaj drugega, bila je kristalno čista pot do istega Boga, precej bolj jasna in predstavljiva, kot sem si jaz v srcu predstavljal Boga in stvarstvo. Cerkev je bila čisto nasprotje znanosti, spoznavala in učila je iz najmogočnejše poetike tega sveta: iz Svetega pisma. Nobena poetika pa ni zgolj racionalno razložljiva in jo je mogo­če doživeti samo v sintezi (pesnik Dane Zajc bi rekel: sime­triji), prefinjenosti duha in prefinjenosti uma.
Prvo, česar sem se dobro zavedal, je bilo, da so časi, v katerih sem živel, do kraja premešani z zlim in z dobrim. Včasih neločljivo povezani in v nasprotnih vrednostnih sod­bah in prepoznavanju. Situacija je bila tako groteskna in tra­gična, da sem v nadaljnjem likovnem razčlenjevanju dob­rega in zla ugotovil, kako moram najprej ti dve človeški la­stnosti sploh identificirati, v skladu z okoljem, v katerem sem živel, in šele nato zavzeti kritičen odnos do smisla dobrega in zla v totalitarnem sistemu na eni strani in do problema vesti in razločevanja duhovnega zla od dobrega na drugi strani. Seveda je bil to samo del izkušnje, drugi del mojega spoznanja me je preveč povezoval s transcendenčnim, da bi se mogel utopiti v kritiki vsega obstoječega. Ti dve izku­šnji sem v nadaljevanju svojega dela združil in pozneje nad­gradil.
V tem obdobju sem razvil osnove za vse poznejše cikluse slik, ki združene tvorijo celoto. Raziskovalno in mnogokrat zelo protislovno sem izdeloval svoj odnos do "vsega obstoječega". V tem zapisu ne bom razčlenil niti prikazal del, ki so ostala kot eksperiment, s katerim si v slikarstvu nisem mogel kaj dosti pomagati, razen izkušnje, da je kritika "vsega obstoječega" jalova in ne vodi nikamor. Vendar je bila to edina možnost, da sem prišel v bližino roba, niča, ki pomeni eno od razsežnosti poetike in vsega obstoječega. To je bilo pomembno spoznanje za moje nadaljnje delo.
Intelektualiziranje v slikarstvu je del tehniškega in poznanstvenjenega prodora v sodobno umetnost. To sicer ni nič hudega, če ne bi bil ta pristop v neravnovesju s poetiko. Naj se sliši še tako nenavadno, vendar menim, da je večina sodobnega slikarstva, pa tudi drugih umet­niških prizadevanj izrazito naturalističnih, vezanih na dnevnopolitične ali dnevnokulturne potrebe in vedno nove znanstvene resnice, ki se nenehoma odkrivajo. To naj bi bila zgodovina sama. Poetika presega takšno miselnost, vendar je tudi sama sestavni del celote "vsega obstoječega". Le izjemnim umetnikom uspe ustvariti vizijo celote. Poetika in tehnološki razvoj človeštva, imata svoje stične točke, ki se blažijo in usklajujejo. Te stične točke obsegajo vse nianse, od navdušenja nad človeškimi, znanstvenimi in tehničnimi dosežki, do skepse v novega člo­veka znanstvene epohe, ki postaja vedno bolj odveč in ga vsaj na področju poetike vedno bolj nadomeščajo kibernetični inženirji, umetna intelegenca sodobnih računalniških strojev in industrija kulture. Ta sicer poslovno bazira izključno na artefaktih, vendar pri tem zvito vsiljuje misel, kako je v umetnosti oziroma poetiki z razvojem kibernetične tehnologije minilo obdobje artefaktov.
Samo dve stvari presegata kakršnokoli družbeno situacijo; to sta vest in zavedanje Stvar­stva, pri kristjanih, izpovedajočih se v evangeliju in v veri v Boga:
V totalitarnem sistemu človek nikoli ne ve, kdaj bo postal plen. Zato se vede skrajno previdno in se prilagodi lovcu skoraj v vsem. Lovec pa ni posameznik, ampak Sistem, ki s pomočjo posameznikov ustvarja pragrozo igre zveri in plena. Če si hotel biti v takšnem Siste­mu svoboden, si se moral od njega distancirati. To pa je bila pozicija, ki jo je sistem toleriral le do določene meje in v posebnih okoliščinah. Ostati si moral na robu družbe, brez sred­stev za preživetje in brez možnosti uveljavljanja svojih poetičnih idej. V takšnih situacijah sta dobro in zlo sila pragmatična in na njuni osnovi ni mogoče določati nikakršnih vrednostnih sodb ali poznejšega moraliziranja.
Večina se je zaradi preživetja morala vključiti v sistem v upanju, da ga bo z majhnimi koraki počasi obrnila v smer, ki ne bo tako radikalna, kot je bilo videti v začetku, in da se bo počasi ponovno vzpostavila vez s tradicijo, ki ne bi bila v prevelikem nasprotju z državno ideologijo. Mnogi so se v sistem vključili zavestno, da bi obranili in razvili stroko ali znan­stveni napredek osnovne dejavnosti, za katero so se čutili poklicane. Kako je v praksi videti taktika majhnih korakov, nam kaže Kitajska. Reakcijo na te male korake, ki so Ki­tajsko počasi vračali v tradicijo kitajske kulture in civilizacije, je v vsej svoji grozovitosti sprožil diktator Mao s "kulturno revolucijo". Mislim, da so bila koncentracijska taborišča enako poniževalna, kot je bilo poniževalno fizično izničevanje pettisočletne kulturne zapu­ščine, vsakodnevno sramotenje in celo pobijanje kulturne in znanstvene elite kitajskega naroda, pobijanje vrabcev in drugih "velikih skokov", ki so jih Kitajci doživeli v tej "kulturni revoluciji", utemeljeni v imenu marksistične avantgarde in revolucije. Ta avantgardna vne­ma je dosegla svoj vrhunec v Kambodži, ko je manjšina marksistov pokončala več kot polovico lastnega naroda, ki ni imel proletarskega pedigreja. Za takšno avantgardo ostajata strahovito opustošenje in barbarstvo. Pravzaprav skoraj za vsakim totilitarizmom ostaja puščava. Tudi v Sloveniji.
Ta "skoraj" sem dodal zato, ker so bili nekateri totilitarizmi zmožni preseči same sebe. Frankizem je že takšen primer. Celo tisti totalitarizmi, ki so bili premagani, so jo odnesli mnogo bolje kot tisti, ki so se sesedli sami v sebe, ko so do kraja izrčrpali, izropali in izničili materialne in duhovne vrednote svojih narodov.
Za umetniški "Gedankenexperiment": ni nemogoče pomisliti na dejstvo, da so v takratnih okoliščinah, recimo futuristi, hoteli sprožiti enako usoden plaz. Da do tega ni prišlo, so bi­stveno vplivali Cezanne, Picasso in drugi veliki umetniki 20. stoletja, ki so bili globoko pove­zani z evropsko in svetovno tradicijo, s sledjo Drugega. Soodvisnost velikih umetnikov pre­prečuje singularizacijo v umetnosti. Ti so vedeli, da se umetniško in duhovno osvobodiš šele takrat, ko sprejmeš vso svetovno umetnost za svojo, za svoj temelj in svoje spoznanje. Šele potem sploh lahko udejaniš svojo vizijo oziroma svojo sliko Stanja sveta.
Da bi zgradili nov svet in novega človeka, so prihajajoči totalitarizmi ta top off vzeli dobe­sedno smrtno zares. Bili so avantgarda, no, vsaj za to so se razglašali. So se futuristi le šalili, so delali nekaj neresnega, neobveznega? Ali ni tudi umetnost smrtnozaresno početje? Smrtnozaresna igra? Kakšne možnosti pa so imeli drugi umetniki v totalitarnih sistemih, do­kler so v teh sistemih vladali nacistični ali socialistični realizmi in temu ustrezna ideologija? In navsezadnje, kakšne možnosti ima umetnik v obubožanih postsocialističnih državah, ob blišču denarja in slave "razvitega sveta" in njegove industrije kulture.
Med sodobno in tako imenovano avantgardno umetnostjo je razlika, ki temelji na kontinu­iteti sveta, na izročilu in navzočnosti Drugega. Drugosti. Na spoštovanju vseh, zaradi katerih smo takšni, kakršni smo.
Smisel avantgarde bi moral biti v razmejitvi med umetniško istostjo in enakost jo, kar pa je po mojem mišljenju pravo nasprotje željam in ciljem vseh revolucij.
Slike, ki sem jih razvijal na osnovi primerjav med renesančnim pojmovanjem dobrega in zla in časov, ki sem jih živel, so bile drugačne od slik, ki so bile posledica eksperimenta pentaptihona, naslikanega po motivu slike Stvaritev Eve Hieronimusa Boscha. Ta slika je levi del triptihona Vrt sladkosti. Boscheva vizija stanja sveta je bila kozmična, temeljila je na dualizmu božjega, ki je bilo tudi dobro in zlo svetnega in človeškega. Če si to človeštvo gledal iz primerne razdalje, sploh ni bilo treba posebej naslikati skušnjavca oziroma hudiča. Čeprav je v slikah polno skritih simbolov, ki asociirajo poltenost, zla nagnenja in še na mar­sikaj. Človeštvo je stihija, kjer prevladuje zlo. Že samo stvarjenje Eve naj bi bilo začetek človeškega zla. Eva na Boschevi sliki ni bila ustvarjena v nebeškem raju, ampak v zemeljskem. Drevo spoznanja se izgublja med drugimi drevesi, v živalskem svetu tega raja, zveri lovijo in ubijajo druge živali. Živalstvo oziroma življenje prihaja iz jezera in se razvija v višje oblike in naseljuje pokrajino - Svet, za srednji vek presenetljiva razvojna teorija življenja! Sredi te vode na otočku izvira studenec modrosti.
Zlo je torej doma že v raju, na drevesu spoznanja. Veliki skušnjavec je kača, ki je niso brez razloga izbrali za simbolični znak razodetja oziroma spoznanja. (Velikanska ognjena kača, sled meteorita in poznejše kataklizme, je globoko v podzavesti mnogih narodov in je ispričana v njihovih mitologijah). Kača in zmaj v mnogih religijah simbolizirata zlo.
Figovo listje, s katerim sta prekrila svoje sramne dele telesa Adam in Eva, je mnoge zave­dlo v popolnoma drugo simboliko, kot naj bi ta kretnja v resnici pomenila (našo intimnost). Ko zlo-hudič obsede žensko, ga vdani in pobožni verniki prepoznajo in uničijo. Nikoli nisem razumel, zakaj je bilo treba hudiča zažgati, če je ravno pekel prizorišče najhujšega ognja. Hudič je kralj ognja. V Evropi so v tistih časih verjetno pokurili najmanj pol pekla. Morda pa so ga zavestno uprizarjali, pekel?
Izgon iz raja pomeni, da Adam ni več del tiste narave, kjer so vse stvari same po sebi v skladu z Naravo. S tem ko je človek začel razločevati dobro in zlo, se je šele osvobodil. Osvobodil se je od stihije, spontanosti naravnih zakonov in sprememb ter začel spoznavati nevidne sile Narave. Tako dobro kakor zlo izhajata iz dvojne narave človeka: iz človeka živa­li, ki se prehranjuje, množi in brani svoje potomce in meje prebivanja, kot to dela večina živih bitij v boju za svoj obstanek v prosti naravi in iz drugega dela narave človeka, ki izhaja iz njegove primarne radovednosti in raziskovalne vneme, s katero je odkril večnost, neumrljivo dušo in božjo navzočnost v sebi, s tem pa tudi zastonjsko ljubezen in milost. Kajn in Abel sta prav zaradi bojevanja za naklonjenost nebeških sil tako usodno zaznamovala človeštvo. Morda pa Kajn in Abel pomenita le dva načina življenja: prvi naj bi bil svobodno popotovanje s čredami živine ali življenje z lovom preživljajočih se ljudi po pokrajinah brez meja, drugi pa poljedelski in udomljeni del človeštva, ki se je obdal z mejami in utrjenimi domovanji oziroma zidovi.
Padli angeli kot zlo so v Svetem pismu navedeni samo v Novi zavezi, v Razodetju (7,8,9, 12) in pri sv. Luku (10,12). Zlo in njegovi nosilci so bili premagani in izgnani iz raja na zemljo. (Bosch jih je naslikal kot trope žuželk). Nebesa so očiščena. Tu na zemlji in morda še kje v vesolju se razrašča njihova zla moč.
V demografski eksploziji, ki pretresa planet, so stvari še bolj komplicirane. Tisto, kar je bilo raj - narava, je sedaj smrtno ogroženo. Raj pristne narave na zemlji izginja in izumira, vse bolj ga nadomešča urbana civilizacija, kjer je za večino ljudi preživetje prav takšna vsakodnevna mora kot v pragozdu. Danes, ko človeštvo s pomočjo tehnike vidi veličastno stvarstvo nara­ve, je res žalostno, da večina ljudi ne ve, kaj bi z njo in kakšen smisel naj to sploh ima.
Boschev dualizem je bil pod močnim vplivom stare perzijske modrosti, prenesene v te­danji srednjeveški svet. To dilemo Eduard Meyer formulira kot odločilni trenutek Zaratustro­vega dualizma: "Dilema je neizogibna: ali je Bog vsemogočen in edini stvarnik vseh stvari, se pravi, da je ustvaril tudi zlo, tako fizično kot moralno, vključno z duhovnostjo in ljudmi, ki jih je ustvaril, in zato ni dober, ampak je neusmiljen, kot je to narava sama. Če je največja modrost v bistvu enaka z največjim dobrim, potem Bog ni premoder, ali če je premoder in predober in zato vsemilosten, potem ni vsemogočen, zato prav te lastnosti postavljajo omeji­tve njegovi vsemogočnosti. Tako fizično kot moralno zlo izhajata iz neke diametraino na­sprotne, Bogu od vekomaj sovražno nasprotujoče sile."
Zato me je Carpaccieva slika usmerila v pravo bistvo zla, ne v dokončno zmago nad zlim, kajti to ni mogoče, usmerila me je v nenehno premagovanje zla v sebi in v svojem okolju. Osnovna zgradba vesti in indentifikacije dobrega je v desetih božjih zapovedih, ki so verjet­no mnogo starejše, kot je krščanstvo samo. Krščanstvo je te zakone smiselno povzelo in za vedno zavezalo človeštvo.
Vendar šele Kristus s svojo žrtvijo na križu, z žrtvijo za vesoljno človeštvo, pokaže tudi resnico in smisel, ki je premagovanje zla z dobroto in z ljubeznijo ter z odpuščanjem. Z vero v vstajenje. Učlovečenje je možno samo v prostoru kjer je navzoče tudi zlo. Vprašanje po izvoru zla je prav tako skrivnostno, kot je skrivnostno vprašanje po smislu in osmislitvi življenja.
Zla sploh ni mogoče dokončno indentificirati in zlo nikakor ni samo nasprotje ali ostanek božjih zapovedi. V dejavni ljubezni do Boga zla ni. Prav tako kakor so krščanski zakoni v dejavni ljubezni do sočloveka in narave nepotrebni. Žal pa zmorejo to dejavno ljubezen le zelo redki posamezniki.
Prefinjenost vesti je možna le ob nenehni rasti v borbi z zlim in v premagovanju zla, pred­vsem v sebi. Sele z izgrajevanjem ljubezni in vesti in s tem samega sebe dobi človek moč in vizijo, da prepozna zlo in se mu upre.
Rast človeštva in njegova usoda sta odvisni od rahle prednosti dobrega nad zlim. Dobro in zlo sta dve veliki modrosti vesolja, sta gibalo vsega spoznavnega, v odločitvi med tema dvema usodama je razpet sleherni človek.
Carpaccieva slika je tako čudovita v svoji likovni skladnosti in čistosti, da me je veliko bolj prepričala njena skrivnostna lepota, kot pa morebitno sporočilo, razbrano na prvi pogled. Tako v Carpaccievi kot v Boschevi sliki sem, ko sem ju videl v originalu, začutil velikansko ustvarjalno energijo, ki te napolni, če se v sliki potopiš in ju sprejmeš z vso odprtostjo in čistostjo. Tudi v mnogih drugih umetninah sem začutil to energijo, ki izseva v čistost duše. V bistvo človeka.
Redki so ljudje, ki so jim podeljene, prirojene dobrota, milost in ljubezen v srcu. Kristus, vsaj dokler je bil človek, je bil prvi med njimi. To so naši vzorniki, dajejo nam upanje in moč, da se tudi v najtemnejših obdobjih zla temu zlu upremo in skušamo ostati prizanesljivi, ohra­niti dobre namene s pomočjo milosti, če že zlih ljudi ne zmoremo ljubiti.
Čeprav ciklus slik "O dobrem in zlem" še danes ni povsem končan, je razdeljen na tri možnosti oziroma razmerja, ki se pri tem odpirajo.
Preden sem se sistematično lotil teh različnosti, sem najprej naslikal vse možne variacije na razpoznavne simbole dobrega in zla, v tem primeru sv. Jurija na konju in zmaja, ki uničuje nedolžnost in čistost v podobi nedolžnega dekleta. Zlo se hrani s čistostjo in nedolžnost jo.
Variacije so prikazovale različne možnosti in odnose dobrega in zla, od nasprotij do istosti ali indolentnosti okolja in ljudi, ki so pristali na danost. Zlo in dobro sta v totalitarnem sistemu skorajda groteskna
Prva možnost je bila, indentificirati zlo v okolju, v katerem sem živel. Takratna Slovenija je kot nesamostojna republika jugoslovanske države pripadala svetovnemu imperiju komuniz­ma, ki je nadzoroval polovico planeta in imel za to tudi tihi pristanek svobodnega kapitalistič­nega sveta, če že ni bil v dogovoru z njim. Ta dogovor pa je bil tako ali tako irelevanten, saj ga je v resnici simbolično podpisalo posedovanje atomskega orožja.
Moj ciklus slik je groteskno prikazoval povezanost in identifikacijo militaristične in drugih represivnih sil z ideologijo. Množično iztrebljanje morebitne prihodnje opozicije, politični sodni procesi, koncentracijska taborišča in druge grozote so bili tesno povezani z ohranjanjem partijske oblasti.
Prve slike, ki sem jih naredil, so bile slike "generalov", odziv na militaristično naravo jugo­slovanske in slovenske partije. V nadaljevanju tega ciklusa sem naslikal celo vrsto slik gene­ralov in Leninov kot simbolov komunizma, ki se mu je ustavila ura - čas. Drugi del ciklusa je prikazoval stihijo revolucije, kot variacijo na sliko "Revolucija" Marca Chagalla.
Izrazito enostranski pogled na stanje sveta v totalitarizmu sem najprej omilil s Kristusovo roko, ki prebodena in krvava miri to stihijo. Iz tega spoznanja je zrastel drug pogled oziroma drugačen pristop k celoviti podobi dobrega in zla. Nastal je ciklus slik " Slutnja narodne pomiritve". Na teh slikah sem razmerja dobrega in zla, v pravilnostih ali zmotah odrešitve slovenskega naroda, naslikal v vseh posledicah omenjenega iskanja oziroma udejanjanja idej. Na njih je že na simboličen način navzoč Kristus, ki v kaosu vrednot kaže upanje in smisel trpljenja, in kar se mi zdi najpomembnejše, Kristusovo znamenje kaže človeku pot, da zdrži v tem kaosu, ohrani svojo vest in se upre zlu ter tako' še vedno ostane človek. S Kristusom so postavljene vrednote in meja med dobrim in zlim.
Sovraštvo in maščevalnost sta najhujše zlo in zato največja skušnjava, ki se ji je zelo težko upreti.
Zadnji del ciklusa je posvečen navzočnosti Boga v tem svetu. Najobsežnejše delo tega ciklusa je "Slovenski križev pot "; naslikal sem ga za cerkvico, ki je po čudežu ostala cela več kot sedemsto let in stoji na samem robu prizorišča najstrašnejšega bratomorstva v so­dobni slovenski zgodovini. Nihče ni hotel poslušati ali razumeti vizije pesnika, ki je že davno zapisal: "Slovenec že mori Slovenca brata - kako strašna slepota je človeka."
Križev pot je v cerkvici sv. Vida, ki simbolično pomeni spregledanje duše. Najhujša je slepota duše.
Ciklus s tematiko dobrega in zla še ni do kraja izpovedan, ostaja mi še neodgovorjeno končno spoznanje, sinteza in smisel te človeške in morda tudi kozmične dualnosti.
Izkušnje z pentaptihonom, ki sem ga naslikal po Boschevi viziji, pa so šle drugo pot. Najprej sem naslikal nekaj variacij, potem pa sem ugotovil, da sem sam del tega človeštva in narave, ki ga preveva zlo in ki mu po videnju Hieronimusa Boseha ni pomoči.