I. Obraz duše

Red in kaos

Že stari Kitajci so menili, da ima duša štiri obraze, ali bolje rečeno, štiri razsežnosti. Pri svojem opisovanju lastnega spoznanja o duši se na kitajsko modrost o duši ne bom nas­lanjal. Niti se ne bom odrekel skepsi, ki jo občuti sleherni človek, ko razmišlja o smrti in transcendenci, se pravi, tudi o duši in njeni nesmrtnosti. Ker pa se mi kot umetniku ni po­trebno podrejati stališču učenjakov, da duša ni ontološko pojasnjena, ali kot pravi Heideg­ger, da se je neobhodno treba izogniti pojmom iz subjektivne (subjektaine) serije, še pose­bej pojmu duh, bo moje pojmovanje duše poetično in bo pojem duh razumelo kot nadčasov­no komunikacijo brezmejne celote.
Čeprav bom opisal nekaj dogodkov iz svoje mladosti, ki so verjetno vplivali na moje spoz­nanje o svetu, v katerem sem živel, zapis ni mišljen kot avtobiografija ali sentimentalen spo­min na mladostna leta.
Posamezni dogodki in razmisleki niso povezani v časovno zaporedje, ampak so tako vkom­ponirani v besedilo, da bo moje razmišljanje o resnici in slikarstvu zaradi tega bolj logično. Morda gre le za asociacije iz podzavesti, ki na tak ali drugačen način prodrejo v zavest in izgrajujejo mišljenje, razumevanje in spoznavanje stanja sveta in stvarstva.
Bilo je prvo leto vojne. V Mestu je bila policijska ura. Hiše so morale biti zatemnjene. Mati je z rjuhami in odejami skrbno zastrla okna in vrata, kjer je bilo belo gravirano steklo. Vsaj enkrat na teden je bil pri nas doma sestanek. Ti sestanki so ponavadi trajali do jutra, ko se je policijska ura končala. Skozi odprtino ključavnice smo opazovali dogodke v očetovem ateljeju. Vse pa smo lahko videli v le v ogledalu psihe, ki je stala nasproti ključavnice.
To omenjam zato, ker sem mnogo let pozneje bral, z asociacijo na te čase, Li Tai Pojevo pesem Paviljon iz porcelana. Po dolgočasnih, nam skoraj nezanimivih pogovorih se je vzdu­šje v skladu s popitim vinom stopnjevalo. Očetov prijatelj, slikar, je v tem času ponavadi izginil. Sredi smeha so se nenadoma odprla vrata ateljeja in slikar se je, slečen do pasu, s kosmatimi prsmi prikazal med vrati, bil je ves krvav, stopil je v sredo onemele druščine in zapel arijo. Ob huronskem smehu so ga potem dame oblizovale, kajti ni bil ranjen, marveč premazan z marelično marmelado.
Nekega večera je luknjo, skozi katero smo gledali sestanek, zastrla senca in odprla so se vrata v spalnico, za katerimi smo se drenjali. Popadali smo po tleh, prijazni mož pa nas je pobral, posadil na posteljo in nam začel pripovedovati zgodbo o Naravi. Od vseh čudes Narave, o katerih nam je pripovedoval pesnik, to je bil namreč ta prijazni mož, mi je najglob­lje, v samo bistvo mene samega, segla obljuba, da bomo po vojni šli skupaj vpradivjino
Narave, kjer bomo postali del prirode in bomo popolnoma goli lovili divjad, se greli ob in­dijanskem ognju in si pripovedovali junaške dogodivščine. Pesnika po tem nisem videl nikoli več. Nekega večera je oče prinesel domov časopis, v katerem je bila slika tega moža, zveza­nega z bodečo žico, okoli so stali oboroženci. Pesnika so ustrelili. Do danes ga nisem poza­bil: kak večer, ko zaspim, se usede na rob postelje in mi pripoveduje zgodbo o Naravi. Nenavadno je le to, da zgodba postaja vedno bolj mogočna in popolna.
Že dolgo je tega, kar je tiho in skoraj neopazno vanjo vstopil Bog.
Nemir in koprnenje po divjini in pranaravi pa mi odtlej nista več dala miru. Mesto je bilo okupirano s tujo vojsko in obdano z bodečo žico. Ven si lahko prišel samo s posebno dovo­lilnico. Vse to sem vedel, ker so me že pri prvem poskusu vojaki napodili domov. Očetu sem vso stvar razložil. Zgodilo pa se je natanko tako, kot sem pričakoval. Oče se je prijazno zahvalil za izkazano zaupanje in mi razložil, kako on gleda na stvari. Mesto je prizorišče sveta, ne pa narava, kakšno sem odkril pri pesniku. Narava je duhovni izlet, ne pa potepanje po poljih. Potem je pomislil in rekel, da pa imam popolnoma prav in da se, ker sam razume "klic narave" (ki da me je zagrabil), v celoti z menoj strinja. Vendar sem mu moral obljubiti dve stvari: počakati bom moral do konca okupacije in materi ne bom smel o vsem skupaj zaupati niti besedice. Tako sem bil spet na začetku. Odjuga s svojim nemirom in koprnenjem pa je opravila svoje. Šel sem k prijatelju Mirotu. Miro je bil čevljar in je znal urediti še takšno težavo, kadar pa je kdo podvomil v to, je pokazal na velik škorenj, ki je visel nad njegovo delavnico, in rekel: Če ni vse res, naj mi škorenj takoj pade na glavo. Pa mu ni nikoli.
Miro je molče poslušal o moji "težavi" s prehodom čez blok. To bomo uredili takoj, je rekel. Iz črtaste beležnice, v katero je zapisoval naročila in prejemke za opravljeno delo, je iztrgal listek, malo premislil, oslinil svinčnik in prav počasi nekaj zapisal. Sedaj pa ne bo več težav na bloku, je rekel, samo ta listek pokaži in vzemi s seboj kanglo za mleko in na denar ne pozabi. Če te bodo kaj spraševali, reci, da je listek napisal tvoj oče. Ko sem odšel od Mirota, sem nejeverno pogledal, kaj na listku piše, vendar nisem ničesar razumel, sporočilo je bilo napisano v tujem jeziku in s tujimi črkami.
Močna odjuga in dolgotrajni dež sta mi preprečila, da bi se takoj drugi dan odpravil na raziskovanje. Reka, ki je tekla po betonskem koritu skozi mesto, je svojo strugo napolnila skoraj do polovice, tako kalna in blatna, s posebnim vonjem po snežnici, je drvela skozi mesto. Pokrajina okoli mesta, vsaj tisti del, ki sem ga nameraval raziskati, je bila poplav­ljena. Na pot sem odšel takoj, ko se je pokrajina, Barje, vsaj malo posušila in so poplavne vode odtekle. Bil je vroč dan. Mati mi je dala denar in kanglico za mleko, bila je vesela, da se bom postavil v neskončno vrsto ljudi, ki so vsak dan čakali na mleko, čeprav je vedela, da mleka ne maram preveč in da imam nekaj za bregom.
Na bloku je bilo čisto preprosto, vojak je vzel listek, prišel nazaj s tolmačem in tolmač me je vprašal, kaj je moj oče po poklicu. Povedal sem mu, da je slikar. Tolmač se je vrnil v vojaško stavbo. Čez nekaj časa je prišel ven častnik tuje vojske, mi pomežiknil, zakrilil z rokami kakor ptič in mi z roko pokazal, da lahko grem. Na listek je nekaj zapisal in listek izročil stražarju, ta pa meni.
Ko sem bil na drugi strani žice, ki je obkrožala mesto, je vse v meni zapelo, najraje bi zavriskal. Prav stisnilo me je od pričakovanja, kri je kar plala. Pred neskončno planjavo, za katero so se dvigale gore, je bila ena sama narava. Le dve kmetiji sta osamljeno čepeli neda­leč za blokom. Že v prvi so mi nalili mleka do vrha in dodali še veliko žlico smetane za povrh. Ko pa sem jim dal denar, sem dobil še velik kos kruha. Vse je potekalo, da bolj imenitno ne bi moglo. Potem sem kar planil naprej, proti gozdovom. Takoj za prvo kmetijo se je cesta razce­pila, širši, s peskom posuti del je peljal k drugim vasem na Barju, drugi del, kolovoz, pa je bil speljan čez velikansko pokrajino naravnost proti oddaljenim goram. Vsaj tako je na videz proti obzorju izginjal presledek, ki ga je začrtal kolovoz. Sprva so ob njem rasla posamezna dreve­sa, potem pa se je kolovoz začel vedno bolj ožiti, dokler se ni spremenil v s travo zaraščeno pot, ki je bila obrobljena z grmovjem in robidnicami. Kmalu se je na desni strani poti pokazal širok jarek, po katerem je tekla črna močvirska voda. Ko sem po nekaj sto metrih obstal, da bi zajel sapo in užil naravo, me je rahlo stisnilo. Razen vran, ki so krakale na oddaljenem sme­tišču, ni bilo slišati ničesar. Ptice niso pele. Močvirnica je vse bolj trohnobno zaudarjala in ta močvirski vonj se je mešal z drugimi, še bolj neprijetnimi vonjavami. Prihajale so izza gostega grmovja in velikih, zapuščenih sadnih dreves, obraščenih z bršljanom. Ko sem razgrnil veje v grmovju, me je spreletela groza, velikanska žival, verjetno vol, je z napihnjenim trebuhom ležala v majhni globeli, pod podrtimi, očrnelimi ostanki hiše. Gost oblak muh in drugega mrčesa mi je za trenutek zakril pogled na še drugo takšno žival in na prevrnjen kmečki voz. Ko sem se hotel zbrati, da bi ugotovil, kaj gledam, sem uzrl dve zlobni očesci, ki sta me opazovali izza prevrnjenega voza. Čeprav nisem razumel, kaj se dogaja, sem panično zbežal nazaj proti bloku.
Ker si nisem mogel predstavljati, kako velika je bila nevarnost, ki je prežala name, sem se med begom oziral nazaj, če me morda tista reč ne zasleduje. Šele tik pred blokom sem zasli­šal glasno bodrenje in vzklikanje vojakov, in ko sem padel in polil mleko, so se krohotali na ves glas. Naj je bila stvar še tako smešna, s tem pripetljajem sem si priskrbel prost izhod iz mesta. Kadarkoli sem potem prišel pred blok, so se vojaki krohotali in me spustili dalje brez vprašanj.
Pot se je končala ob pritoku Reke. Na sredini pritoka je iz vode štrlel ostanek mostnega opornika, okoli katerega so se ujela izruvana drevesa in velikanske veje, ki jih je prinesla voda. Tu se ni dalo naprej. Nekaj kilometrov više ob pritoku pa se je v pritok izlival širok jarek, v katerem je raslo ločje. Voda v njem je bila plitva, vendar ko sem porinil palico v jarek, dna nikakor nisem mogel doseči. Naj je bila palica še tako dolga, dna pod blatom ni bilo. Pritok je bil blatna past. Ko sem se nekoč malo predolgo zamudil z raziskovanjem, me je ob hiši pričakal zaskrbljen kmet. Povedal mi je, da se ob tej uri ponavadi odpravijo proti pritoku močne patrulje tuje vojske in gorje, če bi me našli tam med grmovjem. Njega sicer ne zani­ma, kaj počnem tam, ali nastavljam trnke v pritoku ali limanice za ptiče po grmovju ali celo zanke za zajce in fazane - kar nekaj takšnih nastav sem odkril med raziskovanjem -, svetuje mi le, da se zadržujem tam čim manj časa. Marsikateri kupec mleka se je tu ujel na čisto drugačne limanice. V tistem grmovju pri požgani hiši pa so zadnjič nastavili mine. Nihče ne ve, kaj bodo naredili prihodnjič. Vsak dan si izmislijo kaj drugega, še bolj zlobnega. Pa jarka naj se izogibam, zadnjič je videl moje sledi ob robu. Smrtno nevaren je. Kar dobro me je prestrašil. Do konca vojne nisem več šel tja. Po vojni pa le enkrat, kmalu po tem, ko se je končala. Hotel sem obiskati kmeta. Ni ga bilo več. Hiša je razpadala, nikogar ni bilo v njej. Malo sem povprašal ljudi, pa nihče ni hotel nič vedeti o kakem kmetu. Le čudno SQ me pogledovali, to pa je bilo tudi vse.
Nekaj let po vojni me je ustavila gospa, oblečena v črnino, in me vprašala, če sem jaz tisti gospodič, ki je hodil k njenemu dedu po mleko. Ko sem pokimal, je rekla, da ga ne bo nikoli več nazaj. Njega in babico so kmalu po vojni odpeljali neznano kam. Ve samo to, da se ne bosta vrnila nikoli več, pa še to je skrivnost. Nekajkrat, ko je imel opravke v mestu, me je menda hotel obiskati, pa mu je bilo preveč nerodno. Bil je zelo sramežljiv in zelo rad je imel naravo. Njen brat se je utopil v tistem jarku, ko je bil mojih let. Potem je tiho zajokala in obljubiti sem ji moral, da o tem ne bom govoril z nikomer. Očeta sem po ovinkih seznanil z dogodki. Samo z najnujnejšimi. Bil je zelo previden, še bolj kot med vojno. Hotel je le videti tisti listek. Čeprav sem ga že sam dešifriral, sem mu ga pokazal. Nazaj ga nisem dobil več. Oče ga je nekam založil in ga ni nikoli več našel. Na njem je v čisti gotici pisalo: "Spoštovani komandant, mladi kos rad pije mleko. Spusti ga k dobrim ljudem na požirek svežega mleka, da ne bo padel iz gnezda in se posušil. Ata." Spodaj pa je bil pripis z drugo pisavo: "Naj mladi kos gre, komandant." Ker me oče ni vprašal, kdo je to napisal, mu tega tudi nisem povedal. Oče je dobro vedel, da ne bom priznal ali povedal nič takšnega, kar ne bi sam hotel. Ko sem Mirotu povedal zgodbo o kmetu, me je nekaj časa molče gledal, nato pa je rekel, da je sedaj še bolj nevarno kakor med vojno. Ker pa sem molčal za škorenj, mi bo zaupal še enkrat. V tistih gozdovih, ki jih raziskuješ, so. Globoko pod zemljo. Pa niso škra­tje. Malo predtem je očeta obiskal Dušan Pirjevec, cmoknil je mater, očetu pa je rekel Mak­selj. S seboj je imel veliko steklenico vina. Ker sem v sosednji sobi prav potihoma delal domačo nalogo, me nista slišala. Takrat sem tudi izvedel, kaj se je po vojni zgodilo v gozdo­vih. Zato sem vedel, da niso škratje.To mi je tudi potolažilo slabo vest, ker sem telovadnega učitelja, ki me je oklofutal, ker nisem dovolj zavzeto vadil za nastop na Titovi štafeti na mest­nem stadionu, izza grma ustrelil s fračo in mu izbil dva zoba. Učitelj je sicer sumil moža učiteljice petja, s katero se je skrivaj sestajal, vendar se je končalo tako, da nisem smel nastopiti na štafetnem nastopu. Tudi pozneje nisem nikoli. Vedno se je kaj primerilo.
Do gora na obronkih Barja sem prišel z lahkoto. Kolodvor je bil natrpan z ljudmi, prav tako vlaki. Če bi po naključju sprevodnik naletel name, pa ni nikoli, bi mu rekel, da ima karte oče v sosednjem vagonu. Na tretji postaji od Mesta, tik pod hribovjem, sem ponavadi izstopil in jo mahnil nekaj časa dalje ob progi, potem pa kar naravnost navzgor, v gozdove.
Najprej je bil strm travnat breg z majhno dolinio, v kateri je bila skromna domačija. Od domačije je bil zaraščen kolovoz speljan naravnost v gozd. Po tem kolovozu so spravljali hlode in drva v dolino. Kar nekaj let sem raziskoval te gozdove. Končno sem našel visoko v hribovju majhno globel pod skalnim previsom. Globel so s treh strani obdajala stara dreve­sa. Skaina stena pa je bila gola, le na vrhu je bila porasla z grmovjem. Nad globeijo je bila razprta velika zračna odprtina, skozi katero se je videlo nebo, še posebej ponoči. Zrak je bil tu zelo čist in ponavadi tudi tako oster, da so bile zvezde samo majhne, jasne, svetle pike. Rimska cesta se je raztezala čez vso odprtino in skrivnostno razsvetljevala nebo. Ob vznožju stene je bila za dober kvadratni meter velika odprtina, vhod v podzemeljsko jamo. V njej je medvedka vsaki dve leti skotila mladiče. V gozdu na severni strani globeli je bilo brezno.
Odkril sem ga po naključju. Tisto leto je deset dni nepretrgoma deževalo. Potoki in Reka so prestopili bregove. Skoraj vse Barje je bilo poplavljeno. Ko se je zjasnilo, je zapihala močna burja. Takrat sem se odpravil v tisto globel. Veter je bil vse hujši, in ko sem prišel v globel, je strahotno počilo. Od hrasta se je odluščila velikanska suha veja, padla navpično na velik kup suhih vej in vse skupaj je izginilo. Seveda sem dogodek takoj raziskal. Tam, kjer je bil prej velik kup suhih vej in dračja, je zdaj zevala dober meter in pol široka, okrogla odprtina. Na robeh so bili ostanki dobrega pol metra debelega cementnega oboka, ki je prej prekrival odprtino. Ko sem v brezno vrgel kamen, se je ta odbijalod sten, brezno je bilo očitno vijuga­vo, na koncu pa polno trhlega dračja in vejevja, zato nikoli nisem slišal, da bi kamen zadel ob dno.
Pa ni bilo samo dračje na dnu, to sem izvedel prav kmalu po tistem, ko sem odkril bre­zno. Ko sem o breznu povprašal na domačiji, se je gospodinja prekrižala, moški pa so se razkropili. Izginili so. Skrivnost ni trajala dolgo. Ko sem se nekega jesenskega dne proti večeru vračal v dolino, me je v gozdu čakal stari oče s tiste domačije. Sedel je na podrtem deblu drevesa, poleg sebe pa je imel steklenico žganja. Steklenica je bila skrbno zamašena in zamašek zalit z voskom. Sedel sem poleg njega. Dodobra se je znočilo, preden je spre­govoril: "Čeprav sem star 93 let, sem raje počakal, da je lovec odšel. Sicer si ga pa tudi ti moral videti, saj si v tem gozdu skoraj doma, pa še debelo uro nisi nič vprašal." Res sem ga videl ta dan dvakrat. Zjutraj, ko sem prišel, sem videl hrbet iz zelenega lodna in gamsov čop na klobuku. Ko sem se vračal, sem ga videl drugič. Preden sem zagledal sedečega moža na deblu, sem opazil prednji del skoraj do kolen segajočega čevlja, zavezanega z belimi ve­zalkami. Samo to se je videlo izza mogočnega hrasta. Čevelj je izginil za hip prepozno. Zato sem tudi sam tiho obsedel na deblu, dokler lovec ni odšel. Potem mi je povedal, da je na vejevju, ki je zopet prekrivalo brezno, njegov sin videl šop velikega posušenega osata. Prav posebne modre barve. Na breznu je bilo vedno cvetje, polagal sem ga tja, ko sem se vračal iz gozda domov. "Za razloge ne bom vprašal, dokler ne bo kdo o tem sam spregovoril z nami. Jaz bom kmalu odšel, zato vem, kaj je spoštovanje umrlih, tam v breznu je tudi moj brat in drugi domači, sicer pa to očitno veš tudi sam. Tu imaš steklenico predvojnega žganja za tvojega očeta, ki je prav gotovo zelo spoštljiv mož." Potem sva počasi v trdi temi tiho odšla k domačiji. Stari mož je kmalu umrl in z njim vse gozdovniško znanje, tisto, ki mi ga do tedaj še ni zaupal. Z rožami pa je bilo tako: nabral sem jih za mater in jih dal sušit na tisti kup vejevja. Lovec, ki je rože opazil, me je opozoril, da tega ne smem delati, zato sem rože vedno nalašč položil tja. Morda pa je bil še kak drug, globlji vzrok, ki se ga takrat še nisem zavedal.
Dlje ko sem hodil v dolinico v gore, jasneje mi je prihajalo v zavest, da sta Mesto in narava okoli njega ena in ista stvar, nebo, se pravi zvezde in galaksija, pa nekaj povsem drugega. Klic narave zame ni bil več tisti gozd, po katerem so stikali lovci, logarji, drvarji ali gobarji, ampak tisti košček neba na jasi, skozi katerega sem gledal neskončnost in noč, ki je s svojo neprosojnostjo med drevesi in s skrivnostnimi šumi gozd spremenila v nekaj prastarega,izvornega. V Pradom. Mnogo let pozneje sem prebral pesem Teda Hughesa Vranova teolo­gija. Ta pesem najbolj pristno podoživlja stanje mojega takratnega spoznanja.

VRANOVA TEOLOGlJA

Vran je spoznal, da ga Bog ljubi ­zakaj sicer bi pri priči umrl.

To je bilo torej dokazano.

Vran se je, začuden, zleknil na svoj srčni utrip. ln' spoznal je, da Bog spričuje vrana­

že samo bivanje je bilo njegovo razodetje.

Ampak kaj je ljubilo kamenje in spričevalo kamen? Zdelo se je, da bivajo tudi oni.

ln kaj je spričevalo ta čudni molk,

ko je utihnil hrušč njegovega krakanja?

ln kaj je ljubilo šibre,

kapljajoče iz tistih vran, ki se nataknjene sušijo? Kaj je spričevalo molk svinca?

Vran je spoznal, da je dvoje Bogov ­eden od njiju je. mnogo večji od drugega, ki ljubi svoje sovražnike

in ima vsa orožja. *

V tistem času še nisem razmišljal o tem, da bi poskusil kdaj upodobiti koprnenje in slutnjo klica narave. Vendar sta me minljivost stvari in neskončnost Vesolja, ko sem se malo razgle­dal v njihovo ozadje, prav tako zmedli kakor hlad marmorja v cerkvi, ko sem klečal pred božjim obličjem in ga prosil, naj mi da znamenje. Znamenja nisem dočakal. Vendar nisem odnehal. Na vsak način sem poskušal od Boga izprositi kakršnokoli znamenje, da obstaja. Doma so o božjem obličju modro molčali, preveč zla je bilo na svetu. Tako sta rekla oba, tako oče kot čevljar Miro. Vendar je imel pri tem Miro, tako kot vedno, nekaj za bregom. Očeta je redno obiskoval katehet Lavrič, s katerim je oče v meni takrat nerazumljivi govorici, polni simbolov in asociacij, govoril o sedanjosti. O Bogu nista govorila. Ko sem kateheta vprašalo Bogu, je bil ta začuden, skrivaj je pogledal očeta in rekel, saj si se vso šolo učil verouka in poznaš zelo dobro Boga in njegovo stvarstvo. Tudi pri maši te večkrat vidim. Vere pa razumsko ni mogoče dojeti. Seveda prave vere v Boga, ne tiste, ki jo sedaj v naši držav; nadomešča pogansko malikovalstvo posvetnih idej. Oče je takrat nadaljnji razgovor o tej temi prekinil. Ko je katehet odšel, mi je oče svetoval, naj odgovore poiščem v knjigah.
Oče se je pogovoru vedno o tej temi vedno izmaknil, vendar so mi bile poslej na voljo knjige civilizacije, ki jo je revolucija po vojni tako surovo izrinila na "smetišče zgodovine", kjer sedaj sama leži, vsa popackana s krvjo in zatajena od lastnih revolucionarjev. Čeprav mi je James Jeans s svojo knjigo Tajne vsemirja iz leta 1938, ki je zavzemala pomembno mesto v očetovi knjižnici, razvnel razum in mi odprl znanstvena obzorja vesolja in vesoljske nes­končnosti, skrivnosti in mistike v tej knjigi nisem doživel, kljub veličastni predstavi, ki jo je o vesoljskih prostranstvih razkril znanstvenik. V to duhovno neskončnost in mistiko, ki jo sluti človek, mi je odškrtinil vrata F. M. Dostojevski.
Starec Zosim in Veliki inkvizitor sta, vsaj za mene še danes, utelešenje velike resnice tega sveta.
Oče je pred vojno ves denar vlagal v knjige, celo med vojno, ko ni bilo ničesar, je vsak denar, ki ga je zaslužil, dvakrat skrbno pretehtal, preden se je odločil, za kaj ga bo potrošil. Mati se je nemalokrat razjokala, ko je iz starinarnice prinesel kupe knjig. Toda pomanjkanja nisem občutil nikoli, čeprav včasih doma res ni bilo"ničesar, celo nogavic z luknjami ne.
Knjige pa sem zavzeto bral. Najprej po očetovem izboru, potem ko sem začel hoditi v gozdove, pa samo tiste, ki so me zanimale in o katerih sem lahko sam razmišljal. Najbolj skrivnostne so bile pesmi. Ob "Prešernovi veri", ki ima samo nekaj vrstic, sem lahko ure in ure dolgo strmel v zvezdna prostranstva. Ob tej pesmi še danes lahko doživim čudovite tre­nutke skrivnostnega gozda in pogleda v veličastno galaksijo in v zvezde, za katerimi se raz­prostira večnost. 

Prešernova vera

Kar je, beži.

Al' beg ni Bog,

ki vodi vekomaj v ne-bo, kar je, kar b'lo je in kar bo?

Kaos kot kozmično razsežnost sem spoznal kmalu potem, ko sem prebral abeja Lemait­ra, ki je predstavil svojo teorijo Velikega poka. Posebno pozornost mi je zbudila možnost, da ima materija, ki nastane v niču, končno količino snovi. Druga stvar, ki me je takrat presene­tila, pa je bila teorija o "Kozmičnem jajcu", ki ga je v veličastni eksploziji razneslo in ustvarilo vesolje. Presenetila pa me je še neka reč, to namreč, da je bilo "Kozmično jajce" ne glede na to, da so znanstveniki ocenili njegovo velikost na obseg sončnega sistema, neskončno veliko. To vesoljsko seme me je tako prevzelo, da sem ga takoj narisal in je danes, čeprav so ga teoretiki pomanjšali na velikost atoma, ki je bil tudi neskončno velik, in sedaj na nedum­ljivo majhne "strune", še vedno v osnovi mnogih mojih slik. Vesolje se razširja in začetni kaos z njim vred. Vendar mi je bilo že takrat jasno, da je tudi kaos, ki se razširja vizotropnem vesolju, podvržen določenim zakonitostim, da je bil že v samem svojem začetku podrejen zakonom razširjajočega se vesolja in da je to kaos učenjaka. Da pa je po drugi strani kaos, ki nastopa v človeškem razmišljanju o smislu bivanja in o njegovem odnosu do stvarstva, kaos misleca. Ta razlika mi je bila takrat intuitivno mnogo bolj jasna in pristnejša kot poz­neje, ko sem v to razmišljanje oziroma prepoznavanje začel počasi vnašati red, katerega sem odkril pri podobnih iskalcih, kakor sem bil sam. Ni bilo pomembno, ali je šlo za pes­nika, znanstvenika, misleca ali za kogarkoli, ki je v svojem življenju spoznal, da je zgolj preživetje, potopljeno v izginjajočo in onesnaženo zemeljsko pranaravo ali v kaos velemest, premajhno zadoščenje za čudež življenja, - ta pa nam je podarjen.

Med kaosom učenjaka in kaosom misleca je razlika, ki je utemeljena v odnosu med re­dom in kaosom vesolja na eni ter v svobodi in nepredvidljivosti človeških misli in dejanj na drugi strani. Če pogledamo v velikanska prostranstva vesolja, bomo videli, da je vse podvrženo vesoljskim zakonom (Nagnjenosti), tudi tistim, ki jih še ne poznamomo ali jih še ne razume­mo. Morda red res ni prava beseda, pa tudi ni popolnoma jasno, kaj naj bi ta red konkretno bil; formiranje vesolja po točno vnaprej določenih načrtih zagotovo ne.
Prav tako ta red ne more biti tisti red, ki bi vlivallažno upanje v smisel vsega, tako člove­škega kot kozmičnega: vesoljski Red. Bolj mi je všeč beseda: Nagnjenost k nečemu bolj organiziranemu, polnejšemu, tudi tistemu, ki je človeku še nerazumljivo. Recimo k duhovne­lT)u vesolju, k ljubezni in k Bogu. Ob razvoju možganov bi se prvi sesalci, ta čudovita bitja, ki so bili naši prapredniki, razvili ne glede na propad oziroma metamorfozo dinozavrov. Podob­no kot so se sesal ci naselili v oceanih, kjer so tudi vladali in še vladajo popolni ubijalski stroji, prav takšni kakor nekoč dinozavri na kopnem. Antropologi vedo, kakšno množico hu­manoidnih bitij je razvila narava, preden se je izoblikoval homo sapiens. Ko je bila v določe­nem obdobju zbrana dovolj izčrpna količina možnosti in variacij, je narava naredila kvantni skok, ki je končal eksperiment narave. Človek je že takrat vzel stvari v svoje roke.
Za zvezde ali galaksije ne moremo reči, da pomenijo kaos. Velikanski plinski oblaki v rokavih Galaksij pripadajo tako kaosu kot redu oziroma nagnjenosti k formiranju zvezd v skladu s fizikalnimi zakoni. Velikost in svojstvo takšnih plinskih oblakov, preden postanejo zvezde, določa cela vrsta lastnosti in kozmičnih sil.. Po procesu formiranja v zvezde se ostanki plinov razpršijo in se prej ali slej spet združijo v nove oblake, ki imajo dovolj snovi, da ustva­rijo nove zvezde. To zagotavljajo supernove, ki trosijo v vesolje bogastvo različnih elemen­tov. Tako sta se tudi prvotna snov in energija združevali v delce atomov, v atome, v difuzne pline in v jedrske reakcije v notranjosti zvezd itd., dokler niso na osnovi jedrske sinteze v vesolju zaplavale galaksije in velikanski galaktični otoki. Začetne eksplozijske, gravitacijske ali galaktične sile in morebitno nastajanje energije ali materije v vesoljskih širjavah pa naj bi povzročali širjenje (ukrivljanje) Vesolja. Če to Nagnjenost pravilno dojamemo, bomo videli, da je Heisenbergovo določilo nepredvidljivosti pomemben sestavni del te Nagnjenosti. Pri­mere, naključja in neuspele poskuse, ki niso v skladu z Nagnjenostjo k prav določenemu rezultatu, pa narava tako ali tako prej ali slej sama pospravi v zgodovino.
  

V tej simetriji in Nagnjenosti (na primer morda k skrivnostnemu redu) sta red in kaos v makrokozmosu vsaj zame bolj predstavljiva. To razmerje dopušča umetniku neskončno fan­tazijo.
Toda kjer se klasična znanost neha, se začne kaos kot neurejeni del narave, njena nezvezna in blodna plat. Kaos in red obstajata drug poleg drugega. V vesoljskih dimenzijah pa morda tudi kaos nastopa kot red. Kaos ima v ustroju in realnosti vesolja svoje mesto in vlogo ter meje, zato ga ni mogoče hipotetično posplošiti niti ponazoriti z vzorci, ki bi lahko bili "nes­končni" oziroma ki bi se ponavljali v "neskončnost" . Vsaka takšna teorija ali misel vodi v singularnost, kakršna zaradi soodvisnosti, ki vlada v vesolju, ni možna. Vesoljski red oziro­ma soodvisnost in uravnoteženost snovi omejujeta kaos, da bi se ta lahko razširil v neskonč­nost in nadomestil Nič. Za učenjaka se ob kaosu odpira mnogo dilem. Povsem drugače pa kaos dojema mislec, saj ni vezan na končnost, neskončnost ali ukrivljenost Vesolja, na mikro ali makrokozmos. Kaos misleca je človeški kaos. Mislec, ki razume kaos na nivoju človeka, ima kriterij, ki ga znanstvenik nima. Kaos misleca je v bistvu vprašanje smisla človeškega bivanja, ki ga mislec postavlja ali le razmišlja o njem v okviru abstraktnega mišljenja, se pravi, principa, ki ga je sam izumil in ki mislecu sploh omogoča postavljati ključna vprašanja in morebitne odgovore nanje.
Kaos učenjaka je veliko bolj abstrakten kot kaos misleca. James Gleick pravi, da je red znotraj kaosa najstarejši kliše znanosti. Zamisel o skriti enotnosti in o skupnem, enotnem modelu v naravi je sama po sebi privlačna, žal pa je vedno navdihovala lažne znanstvenike in čudake. Zanimivo bi bilo primerjati to mišljenje z opusom Vasilija Kandinskega, ki je na začetku svoje abstraktne kariere slikal čudoviti svet barv: v kombinacijah in harmoniji so ustvarjale nova barvna skladja, do takrat še nikoli videna. Vendar je proti koncu svojega življenja opus­til to orgijo barv in spontanosti in naslikal nekakšen abstrakten red iz ostro zaključenih ab­straktnih form - predmetov. Kot da bi spoznanje mistika pri izražanju in sledenju resnici za­menjal umetnik, ki pri resnici bolj stavi na znak Juda (po sv. Pavlu eden od štirih vidikov resnice).
Verjamem: kljub vsej vnemi, da bi uveljavila svojo znanstveno resnico vesolja, na tej Prok­rustovi postelji nista ne Heisenberg ne Glieck razumela Alberta Einsteina, ki je verjel v red in v Boga, ker je razmišljal transkozmično, podobno kot Planck (ali danes Hawking). Ti učenjaki so se zavedali tudi duhovne dimenzije vesolja. Vedeli so, da vesolje ni samo stvar razuma in materialnega, ampak tudi področje duhovnosti, kjer je oboje neločljivo povezano v Stvar­stvu, kjer samo racionalizem ne zadostuje. Lahko bi rekli, da učenjaki te vrste v sebi nosijo poleg genialnega občutka za objektivno znanstveno realnost tudi slutnjo pesnika.
Mnenje Jamesa Gliecka je po svoje demantiral že Benoit Mandelbrot. Razkril je red znot­raj kaosa, ki gaje James Glieck razumel drugače. Preden se odločimo za eno od več možnosti, pa moramo razmisliti o merah oziroma mejah, ki opredeljujejo kaos. Vesolje je bilo v svojem začetku, v prvih milijardinkah sekunde svojega nastanka, sila vroča "juha", v kateri se je trla množica vseh mogočih pradelcev materije in antirnaterije in neskončna količina energije. Ostanek te učenjaške juhe, ki jo James Jeans imenuje prakaos, je današnje Vesolje. Prazvok Velikega poka to dognanje samo potrjuje. Ko Beniot Mandelbrot spregovori o angleški oba­li, pred Jamesa Gleicka postavi nepremostljivo težavo. Dolžine obale ni mogoče izmeriti (niti videti) neodvisno od merila. Se pravi, angleške obale ne bo prepoznal nihče, če je recimo, povečamo na atomske ali subatomske delce ali pa, če jo opazujemo z današnjimi teleskopi iz morebitnega planeta kake bližnje zvezde. Nedavno so ga res odkrili.
Gre za relativnost, pri kateri položaj opazovalca vpliva na meritev, se pravi dejstvo, kaj lahko ugotavlja znanost mimo meril, ki jih s svojim bivanjem in razumevanjem vesolja postav­lja človek. Heisenberg meni, da so ta merila objektivna in subjektivna, odvisna od zgodovin­skih okoliščin objektivnega sveta.
Če kot umetnik poenostavim problem, lahko rečem, da znanost svojega razumevanja in razlage vesolja ne more postaviti izven človeka. Izven sebe samega. To je transkozmična razsežnost, ki pa ji v tem trenutku sedanja znanost še zdaleč ni blizu niti je ni sposobna razumeti v vsej celostnosti_. Enstein je zaradi takšnih stališč med nekaterimi pomembnimi sodobniki obveljai za starokopitneža, čeprav je z relativnostno teorijo odprl pot različnim razlagam in razumevanju vesolja.
Človek vidi v natančno določenem intervalu svetlobnega valovanja. Prav tako spoznava stvarstvo v svojem (človeškem) spoznavnem intervalu.
Sprašujem se: Ali je kaos nekaj, kar je zunaj človeških meril in se nanaša na antisimetrijo med mikro in makrokozmosom? V praksi je to nova znanost, na novo priznana in povsod navzoča vrsta naravnih pojavov. James Crutchfield meni, da je to dinamika s pozitivno, a končno fizikalno entropijo. Kaos odpira v znanosti neslutene možnosti.Teorije kaosa učenjaka v tem kontekstu ni mogoče niti poljubno pojasniti, moj namen je bil: le bežno opozoriti na razlike med kaosom pesnika in kaosom učenjaka.
Kaj pa je red? Je tudi vesoljski red stvar subjektivnega in objektivnega prepoznavanja? Zgodovinskih okoliščin? ln je nasprotno kakor kaos, simetrija med mikro in makrokozmo­som? Einstein in Planck sta s svojim duhom videla prek dvojnosti vesolja, videla sta red v Bogu, ne pa v zaporedju naključnih dogodkov, ki usmerjajo ali ne usmerjajo zavestno ali stihijsko razširjajočega se vesolja. Zato je, vsaj za mene, njihovo raziskovanje in pojmovanje vesolja dejavna molitev k Bogu.
Znanstvenik bo v globinah Vesolja prej ali slej našel ostanke prvotne "juhe". Začetka ek­splozije. Zvok poka že sliši. Podobna "juha" se mu kaže v mikrokozmosu. Celo 90% manjkajoče materije naj bi bilo na neki način na tej ravni.
Umetnik ali mislec v globinah vesolja oziroma v samem sebi (v človeštvu) ne iščeta le svojega kozmičnega p rai zvo ra , ampak tu najdeta tudi celostno vesolje takšno, kakršno je v tem trenutku. Ne samo tistega fizičnega, temveč tudi tisto duhovno vesolje, ki je znanstve­niku tuje in marginalno. Metafizično. Kakor sta to zanj morda ljubezen in Bog.
Veličine ljubezni ni mogoče znanstveno izmeriti ali dokazati. Tudi s fraktali ali kvanti ne. Ljubezen ni popotovanje ali gledanje v preteklost. Ljubezen je tudi sled ali navzočnost (Či­sto) drugega v večnosti sedanjosti. Pesniku ni treba gledati vesolja v preteklost, da bi ga občutil ali razumel. Pesnik čuti in prepoznava vesolje takšno, kot je, v njegovi najgloblji skriv­nostnosti in veličini, tudi v intervalu med preteklostjo, sedanjost jo in prihodnostjo, v brez­mejni celoti.
Prav v prizadevanju, da odkrije resnico med prepričanjem učenjaka, misleca, teologa, pesnika in kateregakoli posameznika, ki ne vidi zgolj samega sebe, je veličina človeka in njegova možnost spoznanja. Razodetja. Noben človek si ne more in ne sme lastiti resnice. Resnica je stvar vseh ljudi, vsakega posameznika posebej. Tudi tistega, ki je v okviru resni­ce slep, gluh in nem. Resnica je velika odgovornost.
Razum je samo delček človekovega bistva, delček, ki ne bo nikoli umsko doumel žrtve. Žrtve svojega lastnega življenja za srečo in za življenje in za odrešenje drugega. Takšno žrtev je mogoče dojeti samo z dušo. Jezus Kristus nam je odprl to spoznanje. Pokazal nam je resnico. Morda je pesnik tisti, ki v našem imenu govori s stvarstvom. Z Bogom.
Kaosa nikdar nisem poskušal aplicirati na abstraktno umetnost kot pojma, ki bi bil izv(o)ir te umetnosti, čeprav kaos postavlja kar nekaj paralei pri razumevanju bistva abstraktne umetnosti.
Vendar je bilo pri moji zamisli o abstraktni umetnosti treba najprej izločiti mamljive, a po­enostavljene primerjave med povezanostjo tonov in barv v možganih in med glasbeno in barvno kompozicijo. V takšnem primerjanju glasbe in abstraktne umetnosti ostane glasba svobodna in raznolika in dosega najvišje duhovno ali poetsko spoznanje ne glede na to, v katerem času nastaja, medtem ko je abstraktno slikarstvo ujeto v čas, ki ga danes ni več. Pri razlagah abstraktnega slikarstva prihaja še do neke pomote: duhovnega doživetja barvne svetlobe, recimo pri meditaciji ali molitvi, ni mogoče posplošiti na barve na splošno ali pose­bej na abstrakcijo. To svetlobo lahko sevajo vse velike umetnine, ne glede na to, v katerem času so nastale, seveda če dosežejo bistvo človeka - njegovo dušo. Tudi barvna svetloba, ki se razliva skozi vitraže ali stekleno prizmo, ni to, tisto izžarevanje barve oziroma barvne svetlobe, ki jo na primer v svetljenju avre izžareva živo človeško telo. Barva v umetniškem pomenu besede je tista svetloba oziroma energija, ki jo v človeško zavest in podzavest izžarevajo svetlobna telesa umetnosti, pa čeprav so včasih popolnoma črna. V naravi je takšen izžarjevalec barve zvezda. V globinah vesolja so to galaksije in drugi fenomeni v okrilju stvarstva.
V mikrokozmosu je to prispodoba barve v kvarkih, kjer je posamezna"barva" nekakšna komunikativna vez oziroma povezanost snovi.
Abstraktno slikarstvo je danes nesvobodno, stisnjeno je v nešteto kalupov in zvijač, da bi ohranilo vsaj nekaj stika s pristnostjo in resnico poetskega spoznanja. Morda so prav so­dobna tehniška sredstva in odkritja Mandelbrota ali Feigenbauma podaljšala življenje temu častitljivemu izumu sodobne likovne umetnosti, ki se bliža svoji prvi stoletnici.
Prav tako ni mogoče primerjati abstraktnega razmišljanja misleca in abstraktnega ustvarjanja slikarja. Mislec gradi svoje mišljenje izjemno pricizno in logično, besede in stavki in na kon­cu celotna misel so vse kaj drugega kot abstraktno. Te misli pri mislecu rastejo iz občutka celovitosti človekove usode in njegovega smisla v vesolju. V Stanju sveta. Za nekatere pač samo na našem planetu.
  

Rihard Jakopič je poskušal povezovati glasbo in barve v slikarstvu , vendar je to pove­zovanje utemeljil z osebnim prepričanjem, da so vse umetnostne panoge kljub veliki razliki v izraževalnih sredstvih tesno povezane med seboj in da šele združene vse skupaj tvorijo umetniško celoto. Film in opera sta zagotovo načina takšne sinteze. Sedanji znanstveno­tehnološki razvoj avdiovizualnih tehnik omogoča prihodnjemu umetniku oziroma skupini umetnikov, neslutene možnosti. Morda pa pomeni celo prehod iz manufakturnega (ma­nualnega) v industrijsko izdelovanje umetniških artefaktov, gibov in glasov, podobno kot se je to dogodilo v 19. stoletju v industriji. Ne gle"de na morebitni simbolični ali poetski rezultat raste mišljenje iz konkretnosti človeškega spoznanja. Podobno kakor pisatelj ali pesnik ne moreta, vsaj danes ne več, zmešati črk, ločil ali stavkov v neprepoznavne gmote in like na papirju ali v knjigi, pa naj delujejo še tako estetsko. Takšne abstrakcije ni v naravi misleca, pisatelja ali pesnika. Prav tako danes ni mogoče potegniti paralele med kakim Heisenbergovim pravilom nedoločljivosti, ki je zakon, in dokončno abstraktno podobo na platnu oziroma takšno podobo, varirajočo se po kompjuterskem programu. Kljub abstrak­tni osnovi sta znanost in tehnika kot njena posledica zelo konkretni zadevi.
Nedoločljivost posameznih subatomskih delcev ni samo nekakšna abstraktna zamisel, ampak sestavni del mikrokozmosa. Če živo človeško telo razstavimo na subatomske delce, bo zelo podobno kozmični "prajuhi" , tisti, ki je nastala po izničenju materije in anti materije. Še posebej v primeru, če bo pravilno temperirano. Po mnenju Nilsa Bohra je dovolj razlogov za domnevo, da bi preizkus kvantnomehanskih zakonitosti te zakonitosti potrdil tako v živem organizmu kot v mrtvi materiji.
Abstraktno slikarstvo temelji na lepoti barve in potez, prelivanja ali kompjuterskega spre­minjanja in je lepota in tragika, ljubezen, vizija apokalipse v točno določenem svetu predstav in predvidevanj. Abstraktnemu slikarju danes ni treba ničesar vedeti niti razumeti, navadno zadostuje obrtno znanje. Determinirajo ga posebne okoliščine in miselnost, začetni pogoji, ki so to slikarstvo pogojevali ob njegovem nastanku.
Relativnostna teorija, Huserlova femenologija, Zaratustrovo izročilo, antropološki in drugi znanstveni dosežki, ne nazadnje tudi teorija o svetlobi in materialnem ohranjanju svetlobe in podob na fotografijah in gibljivih slikah, so konec prejšnjega in na začetku tega stoletja do­dobra pretresli svet. Kozmična urejenost in red sta se sesula tako v vesolju kot na planetu. Začetek svetovnih vojn, revolucij, emancipacij podjarmljenih narodov in ljudi ter posameznih neponovljivih osebnosti zaznamujejo to obdobje. Abstraktna umetnost je radikalna prekini­tev z vsem do tedaj ustvarjenim v likovni umetnosti. Če bi imel Marx malo več poetičnega in estetskega duha v sebi, bi abstraktno umetnost verjetno iznašel on. Na neki način pa ji je zagotovo boter.
Maljevič je to lastnost abstraktnega slikarstva razumel, zato je skušal najti skladnost in simetrijo vesolja v kristaloidni oziroma geometrijski sintezi, podobno kot je pred mnogimi stoletji Kepler naredil svoj "Vesoljski misterij" .
Vendar je bilo, vsaj pri Maljeviču, srečanje s konkretnim svetom strahotno. Celo naslikal ga je. Svet in deželo, v kateri je živel, na njegovih slikah napolnijo ljudje, ki nimajo več oči, da bi videli, ne ust, da bi spregovorili, ne nosu, da bi vsaj vonjali, in ne ušes, da bi slišali tudi šume in ne samo besed enosti. Ti brezoblični ljudje brez lastne osebnosti, neosebe, so bili sovjetska vsakdanjost, mnogi so bili ubiti ali pa so pogrešani v komunističnih lagerjih in na gulagih izginili v večnost. V katero in v kakšno?
V današnjem postmodernem svetu je abstraktno slikarstvo pravzaprav pobeg v lastne sanje in travme, v zavestno odtujenost od tusvetnosti in preteklosti, kar pa v ničemer ne zmanjšuje estetske in druge lepote tega slikarstva. Le da se izrablja in izčrpava počasneje od drugih estetsko in mišljenjsko utemeljenih stilov in individualnih poetik, ki jih posnemanje, ponavljanje in čas sprememb hitreje izpraznijo. Ko so se različni družbeni totalitarizmi tega zavedeli, so abstraktno slikarstvo sprejeli in ga predstavili kot zgled svobode v sicer do kraja alieniranem in nesvobodnem okolju. Toda posameznik, ki ima moč in vizijo resnice, bo to izpovedal na svoj lastni poetični način, pa čeprav abstraktno. Večina jih zaman stavi na to karto, predvsem zato, ker so prepričani, da človeka ta način slikanja neprenehoma postav­lja pred nov začetek, pred novo rojstvo, ki ni obremenjeno s preteklostjo. Tako kot je o tem razmišljal Marx, ki je verjetno oče današnje globalizacije. Pri presojanju dognanj in sporočil učenjakov, mislecev, umetnikov in vseh drugih posameznikov sem se vedno odločal za tiste, ki so imeli poseben dar, da so vesolje in človeštvo slu.tili v vsej človeški in vesoljski celovitos­ti in se niso izgubljali v brezštevilnih posameznostih vesolja ali človeštva.
To osebno umetniško razmišljanje o poetskih in umskih dosežkih človeštva je bilo potrebno zato, da bo moj vstop v likovno umetnost dobil okvir, v katerem je nastajal. Moj oče in pisatelj Vladimir Bartol sta imela precej burno debato o Zaratustru. Nietzsche je bil takrat uradno še mislec ideološkega zla in razpravljati o njem je bilo sila nevarno početje. Kljub temnemu vinu, ki sta ga pila, je bila debata prepletena z asocijacijami na čas in prostor, v katerem smo bili v bistvu ilegalci. Povojna leta smo doživljali in preživljali kot desetletja Orwelovega leta 1984. Na koncu debate sta ugotovila, da ne bosta nikoli postala "nova človeka" socialističnega tipa, pa tudi, da v tem sistemu in v tej državi ne more nikdar nastati nekaj, kar bi bilo lahko "onkraj dobrega in zla". Čeprav sem v debati sodeloval, sta me prav začudena in presenečena opazila šele, ko se je debata končala. Beseda večnost, ki sem jo omenil hkrati z vesoljem, ju je prej prestrašila kot pa razveselila. Vizija večnosti, ki smo jo živeli, je bila namreč zelo podobna Maljevičevim zadnjim sli kam . Vse skupaj je tiho prevevalo vzhičenje diktatorja, ki je v imenu vseh njemu podobnih vzkliknil: "Živela smrt!" Čeprav sem vedel, da si oče na skrivaj ogleduje moje izdelke, sva oba lepo molčala o tem. Po tej debati pa mi je oče rekel: "Naslikaj oziroma nariši to, kar misliš sam in kar si spoznal in videl v naravi, se pravi, v gozdu in ob reki, in tisto Zgoraj, kar je tako nedoumljivo in skrivnostno. Zraven pa ne smeš pozabiti, kje, kako in zakaj živiš v Mestu." Potem mi je dal veliko polo papirja, ki jo je hranil še izpred vojne. Vedel sem, da je to velika žrtev, takšnega papirja po vojni ni bilo več mogoče dobiti. To je opazil tudi pisatelj in mi zaželel uspeha ter obljubil, da bo moje delo spremljal.

Posamezni deli prizora, ki sem ga narisal, so se mi že dolgo prikazovali v prosojnosti, kjer se je združevalo nebo, zgoščujoča se črnina večernega gozda, neprepoznavne osebe tujih in domačih vojska, ki so vladale Mestu, in pa upanje, da tusvetnost ni vse, kar je. Takrat sem se prav resno spraševal, kje so korenine človeka in kaj, če nista Bog in večnost samo sanje, v katere se potopimo, da izstopimo za kratek hip iz krute realnosti. Iz zavezanosti smrti. Minljivemu čudežu, ki se imenuje življenje. Zato sem tudi poskusil od Boga izprositi zna­menje ali namig, da obstaja.
Risba je bila nadrealistična. V sredini sem narisal podobo, ki je bila podobna angelu z razprtimi perutmi, liki, ki so ga obkrožali, so bili nenavadnih oblik in v risbo vkomponirani tako, da je bil celoten vtis risbe uravnotežen. Prizor se mi je zdel onkraj reda in nereda, onkraj dobrega in zla, zato kljub morebitnemu videzu, da gre za kaj temu podobnega, to ni bila apokaliptična vizija konca vsega obstoječega. Risbo sem občutil kot prvi korak v skriv­nost in smisel bivanja. K temu izvoru oziroma takratnemu trenutnemu navdihu se vračam danes, z bolj prepoznavnim odnosom do stvarstva, s ciklusom slik o duši.
Korak, ki sem ga naredil takrat, mi še danes razsvetljuje skrivnost in mi pomaga videti stvari v globoki in temni prosojnosti. Stvari, takrat umu in spoznanju še nevidne, vendar že trdno zasidrane v duši. Danes se mi zdi, kakor da bi risba okamenela in čakala na čas oživljenja. V tem času sem narisal cel ciklus, od variacij glavne risbe do "kozmičnega jajca" in starih dreves.
Ko je oče zagledal risbe, je bil vidno vznemirjen, kar je bilo zanj, ki se je znal obvladati v še tako težki situaciji, prav nenavadno. Oče je risbe pokazal več slikarjem, vsi so dobrohot­no hvalili izdelek, dva pa sta bila konkretna. France Mihelič je rekel, naj poskušam v smeri večjega črno-belega kontrasta, Stane Kregar pa si je risbe na hitro ogledal in rekel očetu: "Ko jih bo pobarval, se bo šele videlo, če se splača truditi naprej." Očetu je bilo bolj všeč mišljenje Staneta Kregarja. Oče me je imel zelo rad za model. Ure in ure sem lahko nepre­mično stal v pozi, ki mi jo je izbral. Tako da me je včasih posojal svojim kolegom, posebno kiparjem .
Zelo natančno sem/ opazoval očetovo roko, ki je s čopičem najprej premešala barve na paleti, potem pa s kratkimi potezami barvala silhuete, narisane z ogljem in sivo zasenčene. Mnogo let pozneje sem si z Zoranom Didekom ogledoval razstavo popolnoma sivih slik. Vse so imele v kotu slike naslikane majhne barvne spektre. Didek je bil navdušen nad idejo, češ da je to tisto. Če hočeš imeti sliko pobarvano, imaš na voljo vse barve spektra. Takrat sem se spomnil čudeža, kako je oče gradil barvne odnose v sliki, ki je na koncu oživela v živ organizem. Mojstru sem opisal to doživetje in mu na koncu rekel, da bi bilo morda za takšne­ga slikarja veliko bolje, če bi sliko sam pobarval in v kot postavil spekter v sivi barvi.
Oče mi je malo pred smrtjo povedal, zakaj je preslikal nekaj slik, ko sem mu poziral. Ko je slikal, je opazoval tudi mene, rekel je, bolj ko je končeval z barvnimi nanosi in usklajeval barve, bolj sij oč je bil moj pogled, in ko je začutil v mojih očeh občudovanje, je sliko končal. Če pa sem zrl v sliko ravnodušno in naveličano in postal nemiren, je sliko sicer končal, vendar jo je nenehno popravljal. To se je zgodilo tudi ob mojem zadnjem poziranju; oče me je skoraj obupano pogledal, nato pa se mu je nenadoma razjasnil obraz in poleg mojega portreta je naslikal še tri maske. Nastala je znamenita očetova slika Deček z maskami. Oče­tu nisem nikoli rekel niti besedice o slikah, ki jih je slikal, vendar tudi on ni nikoli pokazal zanimanja ali želje po mojem mnenju.
Prav ob opazovanju očeta pri slikanju sem se naučil gledati slike in reprodukcije drugih slikarjev. Takrat sem tudi doumel strah Leonarda da Vincija, ki ga je imel pred epigoni. Vsak slikar ima svoj svet, svoje poteze, svojo barvno skladnost in kompozicijo. Dobro je vedel, da bodo tisti, ki tega nimajo, vzeli drugje, po možnosti pri najboljšem. Še posebej zato, ker umetnik, ki ne izdeluje na kilometre slik, vsaki sliki posveti toliko časa, energije, navdiha, vizije in simetrije, kot da bi bila poslednja. Noben epigon pa ne more posneti ali prekopirati energije, ki jo v sliko vnese genij. Zato nekatere slike tako žarijo, tudi če so monokrome in izžarevajo moč in silo, ki lahko gledalca prevzame in ga napolni s pozitivno energijo. Razu­marski artefakti te moči praviloma nimajo.
Oče v svoji izredno bogati zbirki umetniških knjig in tisočev reprodukcij ni imel samo najbolj znanih umetnikov, ampak je v njej hranil tudi reprodukcije še tako neznanih in pozabljenih slikarjev. Spoštoval je delo vsakega od njih in govoril, da se pri še tako nepomembnem slikarju lahko veliko naučiš. Če drugega ne, vsaj tega, da epigon nikoli ne razume in ne občuti globine in vizije vzornika. Če bi to zmogel, bi ustvaril svoje lastno slikarstvo in ne le obrti, ki črpa slavo 'in denar iz navidezne podobnosti z velikimi umetniki, zato njihove slike čez čas uvenejo, tako kakor odtrgane rože. Ker sem poznal to ogromno zbirko slikarjev, kjer je skoraj vsak boril svoj križev pot do lastnega izraza v okviru svojih ali tujih možnosti, sem vedel, da bo veliko teže sliko pobarvati kot pa narisati. Moj svet je bil svet vseh barv, čeprav sem živel v črno (-rde-če-beli-) sivi državi, do katere pa nisem bil ravnodušen. S Petrom Božičem sva leta 1957 organizirala prvo protestno demonstracijo v socrealistični državi, in to v osrednjem gledališču, kjer so zaradi politično-ideoloških razlogov prepovedali predvajanje igre "Povečevalno steklo" Jožeta Javorška.
Glavni vzrok za barve in njihovo skrivnostnost pa sem odkril šele po srečanju in druženju z Anko, svojo bodočo ženo. Pravzaprav se je vse moje slikarstvo šele začelo po tem sni­denju. Spoznal sem neponovljivost, čudežnost posamezne osebnosti in ljubezni. Danes vem, da je to velika božja milost, ki da človeku moč in občutek za resnico in zavest, da na tem svetu obstajajo tudi drugi ljudje.
Risbe pa so ostale risbe, naj sem jih po barval z akvareli, s pasteli ali z oljem. Oče ni bil pretirano navdušen, rekel pa ni nič. Potem sem nenadoma začel posamezne risarsko kom­plicirane oblike poenostavljati do neprepoznavnosti, v popolno abstraktnost. Te abstraktne oblike sem nato barvno usklajal v zaključene kompozicije. Vendar se je ta pot kljub lepoti barv in harmonij (disharmonij) kompozicij kazala kot pot v perfekcionizem in ponavljanje in na koncu v odvisnost od drugih, od tistih, ki vidijo in čutijo močneje in jasneje v globino prosojne resnice. Oče se je s to ugotovitvijo strinjal, rekel je, da je zelo vesel, ker vidim slikarstvo kot poetiko in ne kot samozadostnost. Kako naprej? Sam se bom moral znajti in sam odločati o tem, kajti on lahko oceni in mi svetuje samo pri že dokončanih izdelkih. V meni je videl epika, svetoval mi je, naj najprej utrdim epično dimenzijo. Ker pa me pozna, ve, da se bom tako ali tako temeljito lotil vsega, kar me vznemirja, in da bom pri tem vztrajal.
Že dolgo me je vznemirjalo "votlinsko izžarevanje" barv. To je najpopolnejše možno izžare­vanje. Izžarevanje, v katerem ne manjka nobena barva in v katerem se pojavlja vsaka barva v svoji popolni intenzivnosti. Tej popolnosti se približujejo "popolni izžarjevalci" ("črna tele­sa"). Prav na osnovi preučevanja votlinskega izžarevanja barv je Planck odkril osnove kvant­ne teorije, Einstein pa svoj tako imenovani Einsteinov zakon.
Barva se mi je kazala v čisto drugačnem svojstvu, kot sem jo videl na že naslikanih delih. Delno rešitev za ta problem sem poznal že nekaj časa. V starem skladišču tiskarne, v kateri sem delal, je bila predvojna pošiljka tekočih anilinskih barv in starega tiskarskega papirja, ki je bil za tiskanje knjig izločen. Direktor tiskarne gospod Bruno Čeč mi je radodarno poklonil nekaj posod ic različnih anilinskih barv in zajetno lego papirja, ki je tam ležal.
Anilinske barve imajo izredno lastnost mešanja in niansiranja različnih tonov, kot pigment pa so nadvse sijoče in intenzivne, bolj kot katerekoli druge barve.
Če sem oljne barve ali akvarele razred čil , nikakor nisem uspel barv razliti in med seboj preliti v močna barvna skladja. Anilinske barve pa so po raz lit ju in mešanju med seboj blisko­vito ustvarjala barvne svetove, ki jih nisem videl nikoli poprej. Samo od mene je bilo odvisno, kdaj sem bil zadovoljen z barvnim skladjem, ki je nastajalo, in odnehal sem v trenutku, ko me je barvna površina obsijala.
V razlite barve sem vtis koval gobo ali časopisni papir, premazan oziroma potopljen v dru­ge barve. Na ta način sem v barvne površine vnašal like, ki so z barvno osnovo ustvarjali nenavadne kompozicije. Nobene od teh barvnih slik ni bilo mogoče ponoviti, vsaka je bila drugače niansirana in prekrita z liki, ki so se različno zlivali z osnovo.
Za to sta bila dva razloga: xiiol, s katerim sem barve mešal, se je hitro sušil, pri delu pa sem podzavestno izključil razum in se prepustil barvam in likom, se pravi: primarnemu estet­skemu občutku. Če sem hotel kako posebej uspelo kompozicijo ponoviti, je vedno nastal zmazek, zato sem tiste slike, s katerimi nisem bil zadovoljen, preprosto zažgal. Takšna se­lekcija me je usmerjala v čisto določen kreativen pristop, ki mi je omogočal sproščati podza­vest in razum v popolno odprtost.. V naključno niansiranih barvnih kompozicijah sem se preprepustil zgolj občutku. Like, ki sem jih nanašal na to barvno ozadje, sem vedno bolj nadzorovano oblikoval z drugimi barvami. Ko sem dosegel skladnost in sem postopek obv­ladal, sem se šele lotil usklajevanja med abstraktnimi, rahlo nadrealističnimi oblikami, ki sem jih odkril na samem začetku, in kombinacijo barvnega ozadja in oblik, vtisnjenih z drugo barvo. Slike so zato imele rahel pridih nedoumljivih kozmičnih razsežnosti in skrivnosti.
Očeta je barvno prelivanje tako navdušilo, da sem mu prinesel papir in barve: tudi sam je naredil serijo abstraktnih polivank. Čeprav sva uporabljala iste barve in isti papir, so bile očetove kompozicije nekaj povsem drugega in drugače barvno niansiranega. Mrakobnega, kakor da bi videl svojo usodo in pravo dejanskost okolja, ki je še sedaj malodane enako. Ta izlet v abstraktno umetnost je očeta ozdravil od abstrakcije in ga usmeril v konkretnost življenja, ki smo ga živeli v totalitarizmu. Prav kritičnemu odnosu do stvarnosti je posvetil zadnje ob­dobje svojega slikarstva. S svojimi poslednjimi stvaritvami je dosegel moč in resnico mlado­stnih slik družine. Z njimi je mladostni liriki, ljubezni in intimnosti dodal zgroženost in bre­zizhodnost liričnega poeta v mlinu revolucionarnih sprememb sveta, kjer so zavladali repre­sivna moč, materialistična doktrina, denar in nasilje nad svobodnim intelektom. Ko je umrl, se je pridružil vsem tistim zatajenim in s prezirom izbrisan im velikim umetnikom, ki so dočakali ali pa še bodo sončno jutro svoje navzočnosti. Sledi naših dragih prednikov nam kljub ne­razumevanju in stiskam, v katerih so živeli in ustvarjali, sporočajo, da je življenje izpolnjeno le, če živiš po svoji vesti in v ljubezni. Tudi do tistih, ki zaradi svojega samoljubja in pohlepa onesnažujejo ljudi in narod in na koncu izginejo v prazninah zgodovine. V "napačno vrženih kockah" svojega bivanja.
Moje zadnje abstraktne slike so bile v okviru mojih sposobnosti dognane do takšne dovr­šenosti, da bi jih lahko samo še rutinsko izdeloval. Leta 1963 sem naslikal zadnjo. Nekaj časa sem poskušal ta način slikanja prenesti na druge materiale, na platno in na panelne plošče.
Barv se na velikih površinah ni dalo niti za silo obvladati. Na majhnih površinah pa nikoli niso dosegle sijajnosti razlitih barv na papirju. Ker sem vedel, da bo trud v smeri obarvanja večjih površin neuspešen, sem začel slikati z oljnimi barvami in čopiči. Istega leta in nasle­dnje leto sem slikal velike kompozicije, podobne oltarnim slikam. Te nadrealistične slike so bili res nekakšni oltarji s predelami ali obkroženi z manjšimi slikami, ki na krščanskih oltarjih s posameznimi prizori razčlenjujejo kako svetniško legendo ali zgodbo. Namesto božjih oseb sem uporabil abstraktne like, ki so mi v teh letih najbolj uspeli.
V jeseni 1964 leta sva s prijateljem Tarasom Kermaunerjem šla v mojo dolinico v gorah. Ko sva se vzpenjala proti njej, se je razbesnela silovita nevihta. Grmelo je in treskalo pozno v noč. V dolinici sva si vsa mokra postavila zaklon pred dežjem. Ko se je nevihta unesla, sva zlezla iz zaklona na prosto. Kljub popolni oblačnosti je jaso rahlo razsvetljevala nenavadna modrikasta svetloba. Na oblakih je odseval nenavaden prizor. Cerkev z zvonikom in ladjo ter lipo za prezbiterijem je bila obsijana oziroma obrobljena z modrikasto helijevo svetlobo. Modrikasti sij, ki je oblival prikazen cerkve na oblakih, je bil tako nenavaden in kozmičen, da sva osupla in brez besed obstala pod njim. Prizor je počasi potemnel in izginil, vlil se je dež. Treskalo in grmelo je do jutra. Zjutraj je Taras ugotovil, da sva zagotovo videla cerkev, v katero je udarila strela, strelovod pa je razsvetlila elektrika. Odtod tudi sij takšne svetlobe, ki se je razlila po robovih cerkve in lipe. Potem je še dobro uro hodil po raznih vzpetinah, da bi kje videl kako cerkev na kakšnem griču. Iz tiste dolinice ni mogoče videti ničesar, ne po gričih ne v dolini ali na Barju. Tudi pozno v jeseni ne, ko se osuje listje z dreves.