III. Obraz duše

CVETLIČNI LJUDJE

Človeški spomin je nedoumljiv: še danes se živo spominjam, kako sem kot otrok opazoval dva grmička borovnic, ki sta imela vsak drugače oblikovane listke in sta bila popolnoma različnih barv. Eden je bil skoraj povsem bel, drugi temnovioleten, le borovnice so bile istih barv. Enako slastne. Ne spominjam pa se obrazov otrok, s katerimi sem se takrat potepal po gozdu. Prav tako se ne spominjam obrazov sošolcev ali učiteljev, s katerimi sem se srečaval leta in leta. Živo pa mi je pred očmi obraz pesnika, ki sem ga videl samo enkrat, in še to v mraku nerazsvetljene spalnice. Tudi čudovite modre oči deklice, ki sem jo videl na trgu, so mi ostale živo v spominu, dokler nisem zagledal plavozelenega metulja z enakimi plavimi očmi, ki so žarele v poltemi plesišča. Tako me je prevzelo kot takrat, ko sem izza grma opazoval množico, le da sem to pot sedel ob robu plesišča in zdolgočaseno čakal starejše­ga' brata, kdaj se bo naveličal plesati in bova šla domov. Še dobro, da se je ples ravno končal, kajti soplesalca tega čudovitega plavozelenega bitja v svileni modri obleki, posuti z zelenimi lisami, kot na velikem pavlinčku, nisem niti opazil in sem brez obotavljanja stopil k Anki, tako se je namreč ta metulj imenoval, in se predstavil. Bilo je za zmeraj, to sem vedel takoj, ko sem se potopil v nebeško sinje oči.
Bratovih in svojih znancev, s katerimi smo se takrat družili, se ne spominjam več, izginili so v neprosojnih globinah spomina ali pa jih morda niti tam ni več.
Sprejemal sem samo ljudi s čistim srcem in duhom, po malem mistike, ki sem jih zaznal ali zaslutil kakor jelena in košute, skrite v globeli, kjer se ni dalo videti in prepoznati prav ničesar. Preprosto sem vedel, da so tam. Če sem bil dovolj dolgo časa v gozdu, so me živali sprejele in se me niso več bale, celo lisice ne. Nekako smo postali eno z gozdom. Ko pa so postale oprezne in so izginile, sem vedel, da prihaja lovec.
Podobno sem spoznal Anko in prijatelje, ki so osrečili moje življenje. Preprosto smo se našli, zaslutili smo se, ne glede na to kaj, kdo in od kod je kateri bil ali prišel. Tako sem spoznal vse svoje prijatelje. Poimenoval sem jih cvetlični ljudje. Bili so kakor veliki rjavi ali majhni modri pavlinčki, ki so se igrali in svobodno letali po cvetlicah in travah, ne meneč se za ptice, martinčke ali drobne ročice, ki so hotele zagrabiti to letečo svobodo. Dobro se še spominjam dne, ko so ubili pesnika. Ko sem videl jokajočo mater in zvedel za njegovo smrt, sem zdrvel iz kuhinje na ulico in tekel, kot da bi si lahko s tekom iztrgal bolečino. Taval sem po ulicah, in ko me je v prsih najbolj žgalo, me je prijelo lulanje. Stopil sem v temačno vežo in začel. Tedaj pa je iz stene zarjovelo: "Na glavo mi ščijejo! Svinje! Pobil jih bom!" Ves pre­plašen sem panično zbežal po temačni veži, padel po stopnicah in zablodil po neznanih hodnikih kleti. Končno sem se znašel v popolnoma temnem prostoru in na steni otipal vrata. Škripaje so se odprla in zatohli vonj po starih cu njah in preperelem lesu je dahnil iz prostora. Usedel sem se na cunje in tiho zaihtel. "Kaj si ga pa ti ušpičil?" se je zaslišal tih glas iz neposredne bližine. Za hip sem se zdrznil, vendar se nisem ustrašil, kajti to je bil glas dečka. "Jaz sem Franci," je rekel glasek," kadar ga kaj ušpičim, me mati zvi eče sem dol in me s sukancem zavozlja za tale polomljeni divan. Gorje, če sukanec pretrgam! Kdo si pa ti?" Tako sem spoznal Francija. Ker sem Francija večkrat obiskal, sem hodil po temnih hodnikih, kot da bi bili razsvetljeni. Počasi sem razpoznal vse večje in manjše odcepe, odprtine in pasti na stopnicah, ki niso bile vse enako visoke. Nikoli mi ni bilo težko najti Francijeve sobe in diva­na. "Če si dolgo v temi, počasi začneš ločevati predmete in živalce, ki se te prej ali slej navadijo," je ponavadi rekel, če me je obvohala kaka zajetna podgana in se odplazila dalje, ko je ugotovila, da še nisem hrana. Počasi sem izvrtal iz njega, kako to, da ga mati vedno ujame, kadar ga kaj ušpiči. Oče je zapustil mater, ko je bilon še čisto majhen, in izginil za vedno. Pokazal mi je očetovo fotografijo in bilo mi je takoj jasno, koliko je ura. Franci je bil tako neverjetno podoben očetu, da je mater nenehno spominjal nanj. Zato je tudi vdano prenašal pasti in zanke, s katerimi ga je lovila mati, da bi ga potem lahko kaznovala. Ni videl rešitve. Bog ne daj, da bi pretrgal evim. Enkrat je poskusil in ga je bilo še vedno groza. Pošteno pa se je prestrašil, ko sem nekega dne prišel s tanko šivanko in spretno razvozljal vozle, s katerimi je bil privezan. Tega sem se naučil, ker sem nenehno razvezoval ribiško vrvico, ki se je iz same zlobe venomer zapletala v nerazrešljivo vozlišče. Ker pa v tistih časih ni bilo mogoče dobiti druge, sem moral vrvico vedno razvozljati z največjo natančnostjo. Tako sva s Francijem imela kar precej časa za druženje.
Franci je le redko šel na ulico. Ponavadi je brskal po podstrehah in kleteh, vendar ni nikoli ničesar odnesel. Mnogo let pozneje mi je zaupal, da so bili golobi in podgane njegovi edini prijatelji, dokler nisem prišel jaz. Poznal je skoraj vse prebivalce v starih mestnih hišah. Prav Franci me je seznanil s čevljarjem Mirom. Ko sva nekega dne šla po cesti in se pogovarjala o golobih, je sredi stavka izginil. Samo za hip sem uzrl hrbet neke ženske, ki je izginila za ovinkom. Ulica je bila popolnoma prazna, vrata zaprta, na trgovinicah so bile rolete spušče­ne do tal. Nikjer nikogar. Osuplo sem opazoval, kaj se dogaja, in se oziral okoli, dokler se ni nanadoma od stene dobesedno odlepil Franci, pristopil k meni in nadaljeval pogovor, kot da se ni zgodilo nič.
Ko sem se istega dne pozno popoldne vračal domov, me je prestregla drobcena ženica neverjetne strogosti in moči. Njen nasmeh je bil strašno posiljen, pa se ni niti trudila, da bi ga ublažila. Povabila me je na sladoled. To sem odločno odklonil, vendar ne zato, ker bi imel kaj proti povabilu, temveč zato, ker me je po slaščičarjevem sladoledu tako črvičilo, da se mi je potem hrana izločala iz telesa kot pri ptičih. Tekoči, za pol šali ce veliki izcedki so se mi izlivali iz telesa nenadoma, brez možnosti kakršnekoli kontrole.
Stroga gospa tega ni vedela, ker bi sicer Franciju večkrat kupila sladoled. Bila je seveda Francijeva mama. Ker ni bila prepričana, če kaj vem o njej ali o Franciju tam doli v kleti, je začela prav oprezno spraševati, kaj mi je dopoldne Franci pripovedoval. Odigral sem tako posrečen obraz presenečenja, da ji je obraz prekril izraz iskrenega razočaranja. Potem sem ji povedal, da mi je Francijev oče, sicer znan gostilničar, obljubil, da bo njegov sin lahko šel z menoj na Barje, o tem da sva se pogovarjala. Gostilničarjev sin naj bi bil seveda druga oseba kot njen Franci. "Pa saj si bil sam na cesti, ko sem te zjutraj videla," je poskusila še enkrat in zvito pripomnila: "slišala sem, da so gostilničarja zaprli." "Povedal mu bom, kaj ste rekli: da je njegova gostilna zapor. Tudi Franciju bom povedal, da živi v zaporu." Stroga gospa se je zgrozila in me prosila, naj o tem ne črhnem nikomur niti besedice, ker gre za veliko pomoto. Obljubil sem ji, da ne bom o tem govoril z nikomer. Ko je odšla, je imela na obrazu izraz čaplje, ki je pojedia ribo iz gipsa. Te prispodobe si nisem spomnil jaz, ampak mi jo je povedal Franci, ki mu je včasih uspelo mater prepričati o svoji nedolžnosti, kadar ga je kaj ušpičil, s kako tako neverjetno zgodbo, da ji je mati zaradi popolne neverjetnosti verjela. To omenjam zato, ker ni bilo niti gostilničarja niti kakega gostilničarjevega sina Francija in na Barje se tudi ni dalo priti, ker je bilo Mesto obdano z bodečo žico. Stroga gospa mi seveda ni verjela niti besedice. Vedela pa je, da si zgodbe nisem kar tako izmislil.
Po tistem srečanju s strogo gospo Francija nisem nikoli več našel v kleti. Postal je neviden.
Nikdar ga nisem več srečal ali opazil, tudi če sta bila trg ali ulica popolnoma prazna in obsijana od sonca. Nenadoma se je od nekod, kot živa senca, odlepil in se prikazal pred menoj. Vedno se je prijazno nasmehnil, spregovorila sva nekaj prijaznih besed in že je izginil, kakor se je pokazal. To je bil Franci in tak je ostal za vselej. Tudi v gostilni je bil neviden, popil je dva deci vina in izginil. Kadar je po naključju plačal zapitek, se je natakar čudil, od kod denar na pultu, ko pa ni bilo nikjer nikogar. Ko me je Franci seznanjal s prebivalci, ki so živeli v skrivostnih prostorih starih hiš, me je najbolj prevzel Miro. Nekaj dostojanstvenega je bilo na njem in v njegovi postavi. Bil je velik, koničast mož z ogromnim nosom in s štrlečimi ušesi. Živel je za tisto odprtino v veži, v katero sem se polulal, ne da bi slutil, da lahko kdo tam prebiva. Ko sva se spoznala, je Miro takoj zaslutil, da mu nekaj prikrivam. Venomer je potem z zvitimi vprašanji in brezštevilnimi pastmi in zvijačami hotel iz mene' izvleči skrivnost. Ni mu uspelo.
Miro je bil čevljar, delavnico je imel pod samostansko cerkvijo. To je bil nekaj metrov dolg in dober meter širok prostor, visok pa skoraj šest metrov in se je na vrhu koničasto končal. Delavnica je imela dvojna vrata, zunanja železna, z velikim zapahom in ogromno ključavnico. Nad delavnico pa je visel velik črn škoren, viden daleč naokoli.
Tajni policisti so večkrat vdrli v Mirovo delavnico in jo razmetali, populili so deske iz tal in razmetali usnje, naloženo na kupčke. Nekoč so celo postrgali omet s sten, če ni nemara kje kakšno skrivališče.
V soboto in nedeljo Miro ni delal. Takrat je snel škorenj, ga zloščil in premazal s črnim globinom, da ga je obvaroval pred vremenskimi nezgodami.
Neko soboto, ko sem nujno potreboval nasvet, sem ga obiskal, in ko sem potrkal na vrata, so se ta odprla in Miro je zdrvel mimo mene za nekim moškim, ki mu je dolgoval kar precej denarja. Pogledal sem v delavnico; takrat ko je planil Miro ven, se je prevrnil škorenj. Odprl se je skrivni mehanizem in iz škornja so se razsuli nenavadni predmeti: od čudne črne čepice, sedmeroramega svečnika, rumene zvezde, narejene iz platna, do svilenega belega šala z velikimi črnimi progami in še celega kupa drobnarij. Hitro sem vstopil v delavnico in reči stlačil nazaj v škorenj in zaskočil mehanizem. Stekel sem domov in o najdbi obvestil očeta. Oče je bil zaskrbljen in mi je z veliko mero zaupljivosti dejal, da o najdbi ne smem spregovoriti z nikomer, niti Mirotu naj o zadevi nič ne omenim. Sicer bomo vsi v težavah. Skrivnost sva z očetom zadržala zase.
Miro je bil zelo natančno seznanjen s stvarmi in s pripetljaji, ki so se zgodili v tem delu Mesta. Ko sem očetu povedal za mrtvo deklico, je oče postal neverjetno oprezen in zadržan. Tudi Miro je bil zaskrbljen, in ko sem mu povedal, da je tudi očeta malce strah in da misli, kako je smrt deklice povezana s koncem vojne in kako se bo še marsikateri poračun tako končal, je spregovoril: "Tvojega očeta zelo spoštujem, čeprav nisem imel nikoli te časti, da bi se osebno z njim seznanil. Meni je dovolj, da poznam njegovega častitljivega sina, ki me spoštuje in mi verjame. Natančno vem, da si o vsebini škornja povedal očetu in da si stvari, ki so padle iz škornja, zelo hitro stlačil nazaj vanj. Jaz kaj takega ne bi naredil nikoli. Vojna je praktično končana. Nekaj let sicer tega še ne bo mogoče opaziti. Ljudje bodo izginjali, prav tako kot do sedaj. Ista natakarica bo telefonarila v isto policijsko postajo. Veliki voditelji bodo prav tako nedosegljivi in brezčasni, kot so bili ti, ki so nas okupirali. Pravzaprav bo še teže, če te bodo sedaj vzeli na piko, boš za večno zaznamovan. Tam ob vodi te bo preganjal isti policaj, samo da se mu bo sedaj reklo miličnik.
Prav kruti časi se nam obetajo in smrt te deklice je le delček tega, kar nas čaka. Povem ti lahko samo to, da so sedanji zmagovalci prav tako ali pa še bolj kruti, kot so bili okupatorji. Brez milosti in usmiljenja so. Nič dobrega se niso naučili od premaganeev. Zmaga ponavadi ni mati, ampak podivjana in objestna mačeha. Zmožna najhujših dejanj. Lahko mi verjameš, da sem vojno preživel od vseh vas v največjem strahu, vendar sem sedaj še veliko bolj prestrašen.
Ker ti ne morem povedati, kaj se je v resnici zgodilo z deklico, ti bom povedal pripetljaj, ki sem ga doživel sam. Na marsikatero vprašanje, ki te sedaj vznemirja, boš prej ali slej našel odgovor, tudi za smrt deklice. Ustvariti si boš moral svoje lastno mnenje. Vendar ga strogo zadrži za sebe. Narod, to je tisočletna modrost, zavita v daljno skrivnost svojega izvora. To so vsi dobri in slabi ljudje, vse dobro in zlo, to so vsi prijatelji in sovražniki, to so vsi rajnki, vsi živi in vsi neznani. To je vse, kar so ljudje vedeli in sedaj vedo in še nekaj veliko več.
Ko sem bil visoko na severu, so mi pokazali živalco, nič večjo od naše miške, in mi povedali njeno zgodbo. L~ta in leta te živalce živijo svoje nevidno življenje, potem pa nekega dne pri­gomazijo iz svojih podzemeljskih skrivališč. Zberejo se v velikanske množice in odhrumijo na­ravnost naprej. Ne poznajo ovir, ne zmenijo se za sovražnike, premagajo prepade in reke, ustavi jih šele širno morje, v katerem jih večina izgine. Mene pa ni zanimal samouničevalni pohod teh živalic, ki, mimogrede, za razliko od človeka na takšnih pohodih ali v revolucijah, v sebi ne nosijo strasti uničevanja in zla. Zato sem jih povprašal po tistih, ki so ostale doma, v svojih skrivališčih, da bi ohranile svoj rod. Pogledali so me kot tepca, ki ničesar ne razume, skomignili z rameni in spet začeli navdušeno pripovedovati zgodbo o živalcah, ki odidejo v nes­končnih trurnah in jih ne ustavi nobena ovira, postavljena na pot v tem veličastnem pohodu.
Podobno je z narodom, nikoli zagotovo ne veš, kdo je v resnici ohranil pravi dom." Miro je kmalu po vojni izginil. Mnogo let pozneje sem zvedel od znanca, novinarja, ki je hodil po Jutrovem, da je Miro junaško padel v bitki, ko je branil neko svoje mesto. Sele takrat sem razumel, zakaj je Miro imel Jeminge, tako so se namreč tiste živali imenovale, v tako usod­nem spominu.
Podoben nasvet, naj vsako misel, pa naj bo še tako nedolžna, zadržimo za sebe, nam je dal tudi oče. Seveda je vso stvar povedal po ovinkih, vendar je na koncu žalostno pripomnil, da bodo sedaj vsa ogovarjanja, zavist in druge takšne človeške lastnosti postale smrtno nevarne. Oblast je neusmiljeno očistila Mesto in Deželo in pripravila prizorišče, na katerem je igrala svojo smrtno zaresno predstavo.
V tistih časih sem najgloblje doživljal Naravo. V njenem bistvu. Tako da sem se včasih s to
Naravo stopil in občutil enost. Takrat sem občutil prvinskost in pramistiko človeštva.
Ponoči, ko gozd oživi, se vanj vrne skrivnostnost in praobčutek bivanja. Noč je sedaj postala tisti del dneva, ko si živa bitja opomorejo od dnevnih mor, ki jih na zemlji ustvarja qlovek. Ne samo tema, tudi svetloba dneva je postala mora živih bitij.
Tako sem takrat tudi spregledal Mesto. Niso bile to daljne luči in zamolkli utrip, ki ga je bilo iz velike oddaljenosti slišati kot tiho brnenje velikanskega stroja. Niti ni bil to kraj za ljudi, prekrit z velikanskim vijoličastim pokrovom iz smoga, ki ga je proizvajalo mesto samo in ga niso mogli razpihati še takšni orkanski zimski in spomladanski vetrovi, čeprav se je pri tem z neba zlivalo kakor iz škafa.
Mesto je bilo tujek, ki je kot velikanska vesoljska ladja pristalo na Barju, in je bilo tisto, kar je dajalo smisel vsemu obstoječemu. Prav v dualizmu vseh spoznanj o Mestu in celoviti Na­ravi, ki sem jo slutil, sem ustvaril odnos, ki se je dopolnjeval in postal kriterij, po katerem sem raziskoval Stvarstvo.
Vasi na robeh Barja pa so se kot tipalke Mesta zajedale v obrobje gozdov in so bile vez med Mestom, Deželo in gozdovi.
V gozdu je sicer s težavo in vitalnost jo mogoče preživeti, vendar je bila usoda ljudi, ki so v gozdnih divjinah ali v predmestjih mestne civilizacije iskali svojo svobodo, zelo klavrna. Seveda je ta Divjina v civilizaciji le utvara, kajti vsako drevo, vsaka žival, vsak šop trave ali gozdna drča za splavljane lesa imajo svojega lastnika. Zato sem se v gozdu včasih počutil kakor tat, ki se.mora skrivaj gibati, da ga ne bi zalotil lastnik. Z Anko sva večino svojih mlado­stnih in študijskih let preživela ob sadovih gozdov in rek. Anka je sicer zaprosila za štipendijo za študij na medicinski fakulteti, vendar so jo precej nesramno zavrnili. Mojih slik pa tako ni kupoval nihče, hvaležen sem jim za to.
Tako so se mi stvari počasi izoblikovale v dokaj jasno predstavo odnosa med Mestom in Naravo. Mislim, da je bil osnovni problem, najti pravilno oddaljenost, iz katere naj bi opazo­val Mesto ali Naravo. Gozd je bil opazovalnica, s katere sem zrl na Mesto. Podnevi sem iz gozda videl še tako prikrito zlo ali ljubezen. Ne z očmi ali s skrivnimi pogledi, temveč sem šele v spokojnem miru gozdov lahko analiziral in občutil dogodke, besede, ljubezen, zaskr­bljenost ali strah, pa tudi zlo, ki sem ga prepoznal v ljudeh, ne da bi zato imel kako otipljivo ali očitno dejstvo. Mesto sem čutil.
Prav tako sem iz sobe, ob knjigi ali sloneč na oknu, opazoval daljno naravo, katero sem ponavadi bolj slutil kakorvidel skozi meglice in smog, ki so zastirali vidljivost in natančnejše poglede. Znanje o naravi, ki so ga mi dajale knjige, je razsvetljevalo noč v Naravi. Naj so bila spoznanja o zvezdah, vesolju, življenju in o bivanju še tako natančna in prozaična, skorajda kruto resnična, sem vedel, da se vere in občudovanja Stvarstva ne moreš naučiti iz knjig in da je to posebna milost, ki jo podeduješ od prednikov. Vera, lahko bi rekel tudi klic Narave, je bila temelj vsemu. Vera je smisel. Vsaj za človeka.
V veri v Boga je mogoča ljubezen do soljudi in obratno, v ljubezni do soljudi je šele možna vera v Boga. Zato ni možna nobena enostranska kupčija z Bogom, če ta ne temelji na ljubez­ni za nič. Vera brez ljubezni in odpuščanja je prazna in je lahko le tolažba v vsakdanji kruti resničnosti preživetja. To kruto resničnost preživetja sem kaj kmalu začutil doma. Grozodej­stva, ki so se dogajala med vojno in tudi po njej, so zelo spremenila ljudi. Povečini so se vdano vključili v Sistem in ga sprejeli z vso njegovo krutostjo in obljubami o krasnem novem sv'etu vred. Postali so novi ljudje.
Za vsakim političnim procesom ali izginotjem očetovih prijateljev se je krog njegovih zna­cev in prijateljev zmanjšal in se na koncu omejil na posameznike, ki so se na robu družbe, med svetlobo in temo, počutili toliko svobodne, da so si lahko izbirali znance in prijatelje po lastnem občutku.
Oče nikoli ni bil mistik, globoko je sicer verjel v umetnost in ljubezen, vendar je njegovo dobrotljivo socialno prepričanje, ki ga je pred vojno kot Krležev somišljenik izražal v svojih socialnih grafikah in v druženju z drugimi somišljeniki, v Sistemu doživelo tako strahovit po­lom, da je politiko kot nit resnice zakopal v globine svojega uma. Družina, ki mu je pomenila osnovno celico civilizacije, je dobila drugačne dimenzije. Sistem je bil nad vsem, tudi nad družino. V Sovjetski zvezi so postavili spomenik Pavleku Morozovu, 11 letnemu dečku, ki je prijavil lastne starše oblastem, ker so kritizirali sistem. Če je hotel oče preživeti družino, je raje ilustriral pravljice in pripovedke, kot pa da bi se dokončno uklonil in slikal slavo Sistemu.
V vsem socialističnem svetu se je bolj ali manj ponavljal isti vzorec: ne samo slepa pripa­dnost Sistemu, tudi družina se je morala razdrobiti. Preživeti je bilo mogoče samo, če sta bila oba starša V. službi. Vsak je lahko z delom preživljal le sebe. Čudovite podobe družine in njenih posameznih članov, ki jih je oče s takšno ljubeznijo slikal, so v razosebljenem svetu Sistema zgubile vsak smisel. Očetove slike družine so še danes, ko se je Sistem potuhnil, slike neke druge in drugačne civilizacije. Če se je v letih okupacije dalo preživeti celo brez zaposlitve, to po vojni ni bilo več mogoče. Vrednote, ki so osmišljale evropsko kulturo oziro­ma civilizacijo, so v Sistemu nadomestile povsem druge, včasih diametraino nasprotne. Zato so se tudi idilične slike družine in njenih članov, ki jih je slikal oče, pod njegovim čopičem začele spreminjati v moro in odtujenost - v razkroj. Svojo vlogo v tem svetu je ponazoril z lastnima portretoma - z mrličem v krsti in s pogrebom, kjer ob njegovi krsti skoraj ensorjevske spake oblasti igrajo Memento mori.
Prav dosti izbire ni bilo: ali si se vdano vključil v Sistem, lahko celo s figo v žepu, ali pa si se izoliral v zasebnost, kolikor je bilo to v Sistemu sploh mogoče. Bila je sicer še tretja možnost, ostati kot vernik tretjerazredni državljan ali pa pristati na robu Sistema z donkihoto­vskim bojem za pravičnost in demokracijo. Za resnico. Katero in kakšno?
Prav ti donkihotovski posamezniki pa so s svojim delom in s svojo navzočnostjo prinašali luč v temo Sistema. To so bili cvetlični ljudje, ki so z globino svojega uma, poetike, vere in ljubezni odkrivali pota resnice. Ne tiste grandomanske in nezmotljive singularnosti resnice Sistema, ampak razkrivanje in sledenje tisti Resnici, ki je prikazovala celovito Stvarstvo in ljudi v vsej njihovi različnosti, skrivnostnosti in navdihu. Bili so edini, zares ponosni, ljudje v Sistemu. Oblastniki so namreč ponos, ki ga sami niso imeli, nadomeščali z nadutostjo.
Moram priznati, da sva z Anko podzavestno sprejela to zadnjo možnost. Čeprav tega nikoli nisva omenjala, je bila ta pot tako samoumevna, kot je bila samoumevna najina ljubezen. Anka in oče sta prva in najčudovitejša cvetlična človeka.
Ko sem spoznaval druge cvetlične ljudi, s katerimi smo v Sistem vnašali drugost, je tema Sis­tema počasi postajala prozornejša, tako da je bilo mogoče v njej slutiti tudi najgrozljivejše stvari, ki so kakor strašna zver prežale v najbolj skritih globinah Sistema. Ta najbolj neprosojna tema z zverjo na preži je bila in je, žal, še danes bistvo Sistema. Nobena beseda kesanja in človeške milosti in usmiljenja še ni bila iskreno izrečena v opravičilo grozot, ki jih je storil Sistem.
Ta zver je bila in je še danes človeško zlo Sistema, ki je z računalniško natančnostjo ohranjalo in utrjevalo oblast. Pa tudi kulturo, materialna sredstva, javna občila, moralo; ne nazadnje je obvladovalo tudi podložnika tega krasnega novega sveta.
Ko se je zver na svojem začetku nasitila krvi in zasejala človeški prastrah za goli obstoj, je zdaj z manjšimi, drugič z večjimi sodnimi ali zgolj eksistenčnimi intervencijami preprečevala in obrezovala rast in širjenje drugosti. Včasih je bila že medijska gonja dovolj, da so prestra­šeni Slovenci prostovoljno zahtevali sodne pregon"e proti nosilcem drugosti. Najhujši je bil občutek nenehne navzočnosti zla.
Vendar to zlo ni izhajalo samo iz Sistema, pač pa tudi iz neprosojnih globin žrtev, ki jih je na svoji poti fizično ali duhovno poškodoval ali uničil Sistem. Najbolj tragično je bilo spoz­nanje, da ideologija sploh ni pomembna, pomembna je neomejena oblast, ki je posamez­nikom nudila vso dobrobit materialnega, tusvetnega življenja.
V teh časih, ko sem iskal politično dimenzijo resnice, sem moral v svojo slikarsko in življenjsko mistiko, vero in ljubezen vnesti logiko in razum opazovalca, ki naj ne bi bil ravnodušen do predstave, katero je izvajal Sistem. Vendar sem moral do Sistema zavzeti takšno stališče, da me ta zaradi svoje časovne omejenosti, ne bi posesai in okupiral.
Prav za to distanco in možnost, zavzeti do Sistema globalni pogled in ga uprizoriti na sliki, so mi dajali zgled in upanje, da ni vse zaman, moji cvetlični ljudje. Anka je takrat brala Plato­nov Simpozij in tako se je porodila ideja, da smo se začeli srečevati pri nas doma. Včasih smo naredili tudi skupinski piknik ob kaki reki. Skoraj vsi smo se tako srečevali, da nismo kot osameici modrovali sami zase.
Svet so takrat prevevale najrazličnejše demonstracije, protesti in revolucije mladih, stihijsko ali skrbno načrtovane, da bi spremenile svet očetov in v tem novem svetu prevzele tudi svoj del odgovornosti. Na Kitajskem je kulturna revolucija ob podpori in potuhi komunističnega vrha uničevala vezi s preteklostjo in dobivala vse strahotnejše razsežnosti.
Sistem je temeljil na moči in prav ta moč je bila najprej in najgloblje nazoča v ideološko organizirani vojski, ki se je s strahotnimi pokoli in izgoni ljudi drugih narodnosti iz države po končani državljanski vojni zavezala komunizmu. Storili so prav tisto, kar zaradi prepočasnih ukrepov in pomanjkanja volje ni uspelo ne fašistom ne nacistom. Sistem je zgradil represivni aparat, ki je v šestdesetih letih že deloval samodejno. Se pravi tako, da je vsakdo sam vedel, kaj in kako mora kaj narediti. To ni bila le avtocenzura, temveč fenomen totalitarnih skupnosti: homo duplex, dvojni človek. V zasebnem življenju so bili to prijazni, povsem normalni ljudje; duhoviti, prijateljski, otožni, veseli ali žalostni, prijetni ali malo manj prijetni sobivalei Sistema, s katerimi si se lahko sproščeno pomenkoval in družil. Kaj kmalu pa si spoznal, da delujejo v stroju Sistema povsem drugače. V strahu za lastno eksistenco so se zavezali Sistemu, tako da je bilo njihovo zasebno življenje v resnici fikcija in umik iz vsakdanjosti. Danes bi temu rekli: umik v virtualno resničnost.
Vsi skupaj pa so gradili neko novo, drugačno meščanstvo, utemeljeno na večni ideologiji Sistema, kjer so vrednote pravega meščanstva pomenile nekaj preteklega, zastarelega, kon­trarevolucionarnega. To po vojni zgrajeno meščanstvo ima in bo imelo še precej časa vso nadvlado nad politiko, kulturo, gospodarstvom, moralo in nad drugimi atributi pravega me­ščanstva in naroda. V likovni umetnosti se je ta monopol cekaja globoko zasidral v mišljenje in razmišljanje velikega dela slovenskih umetnikov, da katastrofalnih posledic tega razmi­šljanja za slovensko likovno umetnost pri kritikih in teoretikih niti ne omenjam. Ne glede na to, da se sedaj navidezno asimilirajo v nekakšno demokratično usmerjeno meščanskost.
Življenje na robu ni bilo neopaženo. Prvi stik s politično policijo sem doživel doma ob ukinitvi Perspektiv, ko sta dva dostojno oblečena in zelo vljudna gospoda pregledala shram­bo, atelje in podstreho in potem brez besed odšla. Prav tako so naju z Dušanom Jovano­vičem, s katerim sva bila zadnja poslovodeča Odra 57, na policiji skoraj pokroviteljsko sprejeli in nama pojasnili, kje so ostanki dokumentov in arhiva Odra 57.
Ko sem naslikal in razstavi I ciklus Generalov, sem bil deležen nekaterih, za tiste čase prefinjenih ukrepov, ki pa so se zame srečno končali. Najprej je na partijskem sestanku časopisa Delo sekretar partije zahteval od mojega prijatelja pisatelja in novinarja, naj se takoj preneha družiti z menoj. Prijatelj je to ogorčeno zavrnil in rekel, da mu ne bo nihče ukazoval, s k0rT.1 naj prijateljuje. V tistih časih je Sistem že povsem rutinsko deloval, celo poroke ali razveze zakona so bile skrbno načrtovane. Seveda je prijatelj takoj nato končal svojo novinarsko kariero in obsedel v nekem manj pomebnem uredništvu. Kmalu potem so se razširile govorice, da prijatelj dela za udbo. To je bil takrat najbolj zanesljiv način razdi­ranja skupin, prijateljstva ali celo zakona.
Drugo dejanje sem doživel na Društvu slovenskih likovnih umetnikov, kjer je takratni pre­dsednik društva in član cekaja zahteval mojo izključitev iz društva. Čeprav je kot predsednik nasprotoval, sem se kot tajnik društva sestanka udeležil in s svojo navzočnostjo dosegel, da je bil predlog z enim glasom več zavrnjen. Predsednik pa je kljub temu dobil plačilo, postal je član prestižne skupine, ki je predstavljala fikcijo o umetniški svobodi v totalitarni državi in sta jo zato priviligirala tako partija kot ce-ka. Kmalu po tem sem bil povabljen v tajništvo predsednika vlade Staneta Kavčiča na vljudnostni obisk, kjer mi je sekretar za informacije tovariš Severin Šali razložil, da so udbovci zelo "stikali glave" ob mojih generalih in da je bilo za kakršnokoli odločilno ukrepanje pomembno to, da nisem bil izključen iz društva DSLU.
Armado kot temelj represije je počasi prekrila politična policija, sodstvo, državni birokrat­ski aparat v vseh panogah družbe, na vrhu pa je čepel pajek, politbiro partije. Edini način, ki se mi je zdel primeren za umetniški pristop, je bil groteskni prikaz resnice Sistema, se pravi armade, s katero si je Sistem zavaroval hrbet in temelje. Vse zlo, nakopičeno v tej armadi, se je pokazalo v najstrašnejši luči ob razpadu države v tako imenovanem etničnem čiščenju po republikah in po pokrajinah nekdanjih republik naše nekdanje države.
Groteskne slike, ki sem jih naslikal na račun sistema, so nepričakovano osvestile tudi mene. Kritika vsega obstoječega je v takšnem Sistemu neproduktivna. Šele ciklusi slik ge­neralov, revolucije, cvetličnih ljudi, navitih s ključki, so me dokončno prepričali, da kljub distanci in nasprotovanju na neki način postajam tudi sam del delovanja istega Sistema.
Takrat sem začel izdelovati dva ciklusa slik: "Tu je bil tiger. " in "O naravi nič novega". S temi deli sem poskušal ustvariti distanco, ki sem jo dosegel, ko sem opazoval Naravo z okna hiše, v kateri smo stanovali in pa pogleda na Mesto, ki se je iz gozdov videlo in čutilo veliko bolj natančno, kot če bi se v njemu stopil in razblinil. Seveda pa do Sistema nisem bil ravno­dušen in sem nadaljeval tudi opus: "Slutnja narodne pomiritve".
Rob družbe, na katerem smo se znašli oziroma kamor smo bili potisnjeni, je bil točka spoznanja, če si ga le hotel ali mogel občutiti in doumeti. Kot prvo si moral prenehati sovražiti Sistem, se osvoboditi vseh predsodkov in pravilno razumeti Vesoljsko milost, da si se znašel na točki, kjer e bilo možno videti tako temo kakor svetlobo z vsemi niansami vred. Prav difuzna svetloba za katero se je na eni strani slutila luč in na drugi transparentnost teme Sistema, nam je omogočala postopno spoznavanje Stvarstva in naše osebne vloge v njem. Najbolj pomembno pa je bilo razločevati temo, ki je prodirala v difuzno svetlobo, in svetlobo, ki je prosevala v temino. V Sloveniji je sicer obstajal še neki rob oziroma meja med dvema sistemoma, ki sta obvladovala Planet. Tu sta se stikala zahodni in vzhodni svet, razmejena s trdno ideološko pregrado. Ta pregrada ni razločevala dobrega in zla.
Komunistični sistem je po zgledu piramidnih sistemov ali fevdalne strukture z revolucijo organiziral tehnološko varianto takšnih sistemov, v katerih daljni cilj brezrazredne in pravič­ne prihodnosti zamenja Boga. Na vrhu takšnega sistema stoji despot s svojo elito, nedo­takljiv in skorajda astralen, vse mu je dovoljeno pri uresničevanju ciljev njegove vizije sveta oziroma države. Osnovo, dno piramide tvorijo množice oziroma "narod", ki s svojim delom, vodljivost jo, poslušnost jo in z uklanjanjem zastavljenim revolucionarnim ciljem slepo (včasih s pravim občudovanjem in vzhičenost jo) sledijo tej viziji. Med elito in množicami je preprede­nih nešteto niti, ki to množico s strahom za golo preživetje ali z revolucionarno evforijo trdno vežejo v Sistem.
Sistem je tako dajal videz večnosti. Kljub zelo racionalni in radikalni usmerjenosti komu­nizma je v ljudeh obstajala neka mistika (ta sedaj na primer na Kitajskem dobiva neslutene razsežnosti), ki sicer ni bila nikoli jasno izrečena ali definirana, vendar je prav zato dajala Sistemu še neko drugo dimenzijo
Na drugi strani strani zidu oziroma razmejitvene črte pa je slika tako imenovanega svobo­dnega sveta vzbujala nenavadno podobo. Tehnika, zabavna industrija in ne nazadnje denar so s svojim bliščem enodnevnosti počasi prekrivali iskrena prizadevanja pravih iskalcev re­snice in mladih, ki so hoteli drugačen svet. Tudi svobodni svet je bil zgrajen na nekakšni hiearhiji, prefinjeno prekriti in prav tako razdeljeni na elito in množice, ki uresničujejo tehno­loško revolucijo. Vendar v tem svetu ni bilo čutiti mistike. V njem vladajo pragmatizem, rela­tivizem, liberalizem, itd. Sedaj je že skoraj celoten planet medijsko prekrit z zabavno indu­strijo, ki s svojimi junaki ustvarja neki nov cilj in smisel večine revnih in ponižanih ljudi.
Toda v tem istem svetu so daljne človeške sanje o večnosti in večnem življenju vse bolj uresničljiva vizija tehnološkega napredka. Dokler se te sanje ne uresničijo, pa je svet kakor čakalnica, kjer naj bi ljudje na zase kar najugodnejši način, po možnosti brez osebno zada­nih obveznosti do planeta, preživeli svoje življenje.
Tisti pravi rob med svetlobo luči in temino teme pa je omogočal doumeti prostranosti planetarne in vesoljske neskončnosti. Kajti kaj kmalu nam je postalo jasno, da živimo v sve­tu, kjer iz temne sobe gledamo svetlobo. Oče je naslikal ptičjo kletko z odprtimi vratci, iz nje je ptica skozi odprto okno odletela v svetlobo.
Seveda je bil tukaj še nek element, ki je prodrl v dušo opazovalca in ustvarjalca svetlobe. To je bila praznina Sistema, kajti Sistem je v resnici proizvajal praznino v duši. Bila je drugač­na od praznine, ki nastane v bistvu umetnika po ustvarjenem ciklusu slik ali pesmi, po rojstvu drame ali simfonije, po iztrošenju ustvarjalne energije, katero posamezni umetnik vloži v svoj delo. Ti dve praznini skupaj sta bili včasih huda nočna mora, depresivno stanje ali pijanče­vanje do roba grla. Če le ni bilo premraz, sem takrat odšel taborit v naravo. Praznino in stanja po ustvarjenem umetniškem delu je z vso iskrenostjo opisal Taras Kermauner v svoji knjigi Pot čez vodo. Za nas svoboda ni obstajala v nekakšnem svobodnem svetu, ampak v nas samih. Svoboda je pomenila prevzemanje popolne odgovornosti za vsa naša dejanja, zato si tudi nihče ni želel zares odleteti iz temne sobe. Tu smo se rodili, tu je naš dom in tu je naša odgovornost. Za nas je očetova ptičja kletka simbolično pomenila dom, ki ga nismo hoteli zapustiti, in zato smo se le spreletavali skozi odprta vratca v svetlobo.
Prav to spoznanje je bilo pomembno za razširitev ideje o narodni pomiritvi in je pomenilo prižgano svečo v temni sobi. Kot na sliki Guernica.
Slovenija je sodila k planetarnemu bloku socializma in je imela v njem svojo vlogo. Pripa­dnost dežele tako velikanskemu in močnemu gibanju je zameglila pogled vsem tistim, ki so se vključili v Sistem. Zanje je bil rob prehajanja svetlobe in teme neviden, obstajala je samo meja oziroma zid med tem in onim sistemom, čeprav so mnogi sanjali o onem drugem kra­snem svetu svobode.
Vse primerjave so prihajale z one strani zidu, tudi ideje. Ljudje preprosto niso verjeli, da je do Andromede od Ljubljane prav tako daleč kot od New Yorka, še posebej če se Zemlja vrti. To slikovito primerjavo je imel Vladimir Bartol vedno v mislih, ko je govoril o izvoru umetnosti oziroma umetniški viziji, ki jo mora iznajti vsak ustvarjalec sam.
Svoj dom sem zapustil zelo zgodaj in odšel k Anki v nov dom, trden in čisto drugačen od krhkosti doma, v katerem je kot sonček sijala le mlajša sestrica Nevenka. Pri Anki sem spoz­nal drugačen svet. To je bil svet trdnosti, vere in upanja, čeprav so ga vojni in povojni časi prizadeli tako kot še mnoge druge meščanske družine. Prav medsebojno zaupanje in pod­pora je bilo tisto, kar so vnesli v družino Ankina stara mama, oče in mati. Ta dom mi je dal tisto trdnost, da sem lahko vztrajal na poti, ki sva si jo izbrala z Anko. Njena sestra Marinka je v ta dom pripeljala Ivana Urbančiča in s svojo družino sta izpolnila družinski krog. Veliki vrt za hišo, poln cvetlic, solate in sadja, pa je bil tisti košček sveta, kjer smo živeli in se srečevali cvetlični ljudje. Cvetlični ljudje sicer umirajo, toda za vedno ostajajo v naših srcih.
Seveda paje obstajal oziroma še vedno obstaja rob družbe, ki je običajno dno vseh družb. To so bili ljudje, ki so se znašli na robu eksistence in esence in so živeli svoje življenje podobno kakor drugje po svetu. Tu ni bilo nikakršne ideologije, vere, zakonov posvetne družbe, morale ali druge civilizacijske navlake, to je bil pravi Darwinov svet preživetja, v katerem je vel neki fluid, in prainstinkti. Vendar si tudi med njimi našel čudovite ljudi. Franci je bil zagotovo eden od njih.
Nikoli ni nič zaslužil niti mu ni mati dajala denarja, prosil tudi ni, ni si sposojal a vedno je imel izdatno zalogo koruze in pšena za golobe ter slanine in sira, s katerima je krmil mestne podgane. Ljudje so trdili, da Franci krade, pa mu tega ni nihče mogel dokazati. Podgane mene nikoli niso sprejele za svojega. Ob občasnih obiskih pri Franciju sem to kaj hitro ugo­tovil. Medtem ko so se ob Francija celo obdrgnile, mu hodile po ramah ali kolenih in ga od tam občudujoče opazovale, pri tem pa nenehno vohljale in gricljale s smrčki, se zame niso niti zmenile in moral sem prav paziti, da nisem katere pohodil. Takšen nič sem bil zanje.
Ko sem Franciju to omenil, mi je povedal, da je potreboval mnogo časa, preden je za podgane postal neviden. To je bil šele prvi pristop. Potem jih je nenehno krmil; najprej so ga imele za čudaka in so bile hudo užaljene, če ni prinesel hrane. Počasi pa se je navzel prave­ga vonja in zaslutil nekakšno telepatsko povezavo z živaicami. Ko je nekoč tam doli v kleti iz samega dolgočasja in obupa zajokal, mu je tolsta podgana prinesla košček sira. Preprosto ga je položila predenj. Takrat se je zavedel čudovitega dejstva, da ne bo nikoli več sam.