NESKONČNOST, VEČNOST in neskončnost, večnost

Razmišljanje je namenjeno postavljanju dvoma v neskončnost in večnost, kakor sta ta dva pojma  razvidna iz spoznanj znanosti. Obstajata tudi absolutno mišljena NESKONČNOST in VEČNOST, ki vsebujeta vprašanje transcendence. Tako mišljena pojma ni mogoče znanstveno razložiti in ju prenesti ali razširiti na  spoznanja o našem vesolju oziroma na celotno Stvarstvo. Naše vesolje je samo delček Stvarstva oziroma prave VEČNOSTI in NESKONČNOSTI.
Da je tako razmišljanje možno, daje slutiti veliko velikanov teoretske fizike. Od »anizotropnega« vesolja Stevena Weinberga, teorije »multivesolja« Andrea Lindeja, teoretikov strun, do »vsporednih vesolij« prve profesorice teoretske fizike na Harvardski univerzi prof. Lise Randall, katere mišljenje je le ena izmed poslednjih teorij v to smer. Veliki Stephen Hawking resno razmišlja (sluti) tudi o "Tistemu onkraj ognjenega roba!".
V nadaljevanju tega razmišljanja bo potrebno opozoriti še na druge pionirje našega vedenja o vesolju, drugih vesoljih in meji, kjer slutimo druge fenomene Stvarstva.
Ko sem v devetdesetih letih XX. stoletja napisal svojo knjigo »Štirje obrazi duše« sem kot umetnik vedel, da brez temeljitega razumevanja skrivnosti vesolja, ki so ga razložili in odkrili  na eni strani znanstveniki, na drugi pa humanisti in veliki umetniki, ni v današnjem času več mogoče resno razmišljati niti resno ustvarjati na področju humanizma in umetnosti. Pri razmišljanju o videnju Stvarstva sem uporabil pojme, kot so npr. »Pranič«, »transkozmično«, skrivnostno urejeno in simetrično vesolje, dualizem vesolja in še nekatere ugotovitve v mojem besedilu, ki jih bom v nadaljevanju primerjal z pojmi, ki jih dandanes uporabljajo teoretični fiziki. Znanost je ena od štirih poti k resnici. Prav zato moram kot umetnik doživeti Stvarstvo, kot pot od neskončnosti in večnosti k NESKONČNOSTI in VEČNOSTI. Znanost mi je pri tem v veliko oporo.
Znanstveniki so vložili v ozaveščanje navadnih smrtnikov neznanski napor, da so skrajno tuje in nerazumljive izume in odkritja o človeku, mikrokozmosu in vesolju, na katerih so delale cele generacije, predstavili v poljubni obliki, razumljivi, zelo širokemu avditoriju. Njim gre zahvala, da lahko celo umetnik, samostojno razmišlja o Stvarstvu in ga zaradi različnih pogledov in teorij posameznih genijev, lahko dojame v povsem drugačni podobi in lastnostih, kot naj bi učenec razumel učitelja.
Na mojem popotovanju v skrivnosti vesolja so mi stali ob strani s svojimi deli veliki ljudje znanosti in humanizma. Prvi me je na to pot povabil Sir James Jeans s svojo knjigo »The Universe around us«. Seveda pa bo potrebno poleg znanstvenih razlag in dosežkov sodobne znanosti umestiti v percepcijo spoznanja resnice ali »Stanja sveta« v našem času, kritično oziroma z dvomom sprejemati razlage, znanstveno preveč zasvojenih uglednih učenjakov, od recimo zanikanja Boga, Richarda Dawkinsa, Stevena Weinberga, nobelovca, ki zelo prozaično potrjuje redukcionistično filozofijo, da so občutki sreče, žalosti, intuicije, dolgčasa ali inteligence le, reakcije med molekulami in atomi, ki so še na globlji ravni le reakcije nihajočih strun.
Da ne omenjam posebnega razmišljanja znanstvenika Briana Greena, ki tolaži sodobnega umetnika z besedami: »Vse več je gledaliških, glasbenih in umetniških del, ki svoj navdih črpajo v sodobni znanosti. Poznam ducat predstav, godalnih koncertov, številne filme in scenarije, opero ter mnogo slik in kipov, ki izražajo, razlagajo in nadgrajujejo človeško dramo znanstvenega raziskovanja. Vedno me je najbolj prevzemala umetnost, ki se dotika mojega občutka resničnega in pomembnega, kar sem opazil tudi pri drugih. In prav to so dosegla daljnosežna odkritja v fiziki zadnjega stoletja. Ne pretiravam, če rečem, da sta relativnost in kvantna mehanika na novo napisala pravila resničnosti…« Zanimivo pri mišljenju tega učenjaka je, da je podobno; seveda iz povsem drugega stališča, razmišljanju Sigismunda Freuda, ki se od umetnin, ki se jih ne da razložiti ali razumeti, distancira, so mu tuje, kar je razvidno iz njegove analize Michelangelovega Mojzesa.
Mislec je bolj temeljit in prav nič osebno prizadet. Martin Heidegger je v svojem znamenitem eseju o izvoru umetnosti analiziral sliko "kmečkih čevljev" Vincenta Van Gogha. Sliko je podrobno analiziral z več vidikov, z zgodovinskega, sociološkega, socialnega, estetskega itd. Po vseh analizah je zapisal, da s tem o izvoru umetnosti oziroma o umetnosti Van Goghove slike ni povedanega še nič. Heidegger misli, da je izvor umetnosti v izvoru človeštva. Tako je tudi z občutki žalosti, sreče, intuicije itd. težko bi razložil ali doumel sliko "Kmečkih čevljev" Vincenca Van Gogha, če bi jo  zreduciral na svet delcev in polj ter njihovih medsebojnih učinkovanj. Še težje bi pojasnil sliko "Kmečkih čevljev" z LUCA (Last Universal Common Ancestor) ali zadnjim skupnim prednikom.
Ta kratki uvod je bil potreben zato, da bo lažje razumeti namen eseja, napisanega na temo »Art, Science and Communication« za kongres na to temo v Washingtonu.. Tej nadvse pomembni temi sem sam dodal še dodatek »and question of  the transcendence« To umetniško razmišljanje je bilo junija 2006 predstavljeno na Oxfordski univerzi v okviru predstavitve World foruma.
V današnjem času se razlike med umetnostjo, znanostjo in komunikacijami manjšajo in postajajo vse bolj soodvisne. Sestavljajo kompleks človeškega samozavedanja in so temelj percepcije in sinteze »simetrije«, človeške ustvarjalnosti in postavljanja vprašanj o smislu življenja in »Stanja sveta«. Tako osebnega kakor planetarnega (vesoljskega), kakor tudi tistega Stvarstva, ki ga spoznavno ni ( ne bo ) mogoče nikoli do kraja pojasniti niti razumeti. Morda le slutiti ali vanj verovati.
Prav tej soodvisnosti znanosti, umetnosti in komunikacij, gre zasluga, da smo danes seznanjeni s civilizacijskimi, znanstvenimi, tehničnimi, religioznimi ali umetniškimi dosežki vse človeške zgodovine.
Naš sedanji celoviti pogled na človeško ustvarjalnost in mišljenje od prvih začetkov Homo sapiensa (pred približno 75.000 leti po teoriji DNK ali malo dlje v preteklost, če ne upoštevamo teorije kataklizme in verjamemo Charlesu Darwinu, da je v lastnosti Narave proces, kjer se v posebnih razmerah, med mnogimi eksperimenti, v določenem obdobju eksperiment konča in ohrani najuspešnejši poskus), prav do najnovejših odkritij na področju komunikacij in znanosti, nam šele lahko osvetli  tudi znanost, umetnost, komunikacije in transcendenco iz povsem drugačnega zornega kota.
Komunikacijska sredstva, so omogočila človeštvu, da spozna planetarno civilizacijo v vseh njenih posebnostih in v njenemu zgodovinskemu izvoru.
V XIX. in XX. stoletju so učenjaki z vso silovitostjo poskušali razgrniti tančico nad vprašanjem »Kdo je človek?«, ki je neločljivo povezano z vlogo in cilji človeštva na njegovi poti skozi tisočletja (milijonletja) v prihodnost. Pomembno vlogo pri tem ima Charles Darwin. Ideji procesa evolucije človeka je naklonjen tudi veliki Stephen Hawking.
Poznavanje vseh planetarnih civilizacij pa je že temelj »Nove ere« in »Globalne civilizacije«. Zato je tudi vprašanje o Bogu preneseno v področje metafizike in je za sodobno znanost, razrešeno prozaično, povezano z razvojem človeških spoznanj o materiji in energiji v vesolju. Bog naj bi bil produkt teh spoznanj. To seveda vodi k vedno bližjemu sklepu, da je bogove in Boga samega,  ustvaril človek in ne obratno. Stvaritev Boga v človeški zavesti naj bi bil zelo dolg in kompliciran proces.
Čutno in razumsko polovico možganov povezuje sinteza – inteligenca (simetrija), ki je najmočnejši vir človekovega ustvarjanja, njegove biti in najdenja smisla.
Če osiromašimo ali znižamo (ali ne dosegamo) raven najvišje možne čutne in razumske zaznave, osiromašimo tudi sintezo (simetrijo) ustvarjalnih možganov. Po Petru Russelu sintezo (simetrijo) med najvišjo razumsko in čutno ustvarjalnostjo možganov. Možgani takrat delujejo s petkratno zmožnostjo. Zato resnice ne bo mogoče nikoli spoznati ali razumeti samo z eno polovico možganov. Naj se Weinberg še tako zanaša na brezosebnost in hladnost znanosti, električnih in elektromagnetnih impulzov živega bitja, brez spoznanj in sinteze simetrije z drugo polovico možganov, ne bo celovitost resnice nikoli univerzalna.
Ta lastnost sinteze človekovih možganov daje upanje in možnost, da znanost, umetnost in duhovnost skušamo razumeti v globalnem kontekstu. Tako znanost, duhovnost in umetnost naj bi temeljili na univerzalni resnici. Popolni simetriji. Ravnotežju duhovnega in razumskega.
V današnjem času se vse bolj pogosto pojavlja mišljenje, da je »umetniška resnica« verizem ali zgolj estetika in duhovnost le metafizika.
Resnica, ki jo odkrivata znanost in tehnika (predvsem astronomija), je neovrgljiva, vsaj z znanstvenega stališča in je ni mogoče zanikati. Resnica znanosti je vezana na razvoj znanstvenih odkritij in morebitnih ugotovitev in spoznanj v znanosti v prihodnosti.
Teorija »strun« naj bi bila končno spoznanje o vesolju in naj bi bila dokončna razlaga in resnica vseh relacij v vesolju, od delovanja (super)strun v mikrokozmosu do povezav na nivoju makrokozmosa.
Astronomi so se s svojimi teleskopi močno približali ognjenemu robu in kaosu  začetkov oziroma stvarjenju vesolja v Velikem poku.
Pojma kakor sta večnost in neskončnost, sta v znanosti dobila poseben pomen. Razširjajoče se vesolje sproti ustvarja tkanino prostora in čas. Vesoljska neskončnost in večnost sta stari približno 15 milijard let ( po najnovejših odkritjih in izračunih 13,7 milijarde let). Vendar je po znanstveni logiki neskončnost pojmovno prav takšna, kakor je bila takrat, ko je bilo vesolje manjše od atoma.
Ob takšni znanstveni logiki (kvantitativno opredeljeni) pa so Bog in večina religij, vključno s krščansko, navzočih oziroma ustvarjenih v edinem vesolju, ki ga poznamo. V Našem vesolju.
Najnovejše teorije potrjujejo mojo domnevo (napisano v knjigi »Štirje obrazi duše«), da najvišje razvito življenje le ni tako pogost pojav in predvsem ni tako staro kakor  vesolje. Do takega zaključka bi lahko že mnogo prej prišel Sir Fred Hoyle, ki je bil izvrsten poznavalec stanja materije v vesolju vendar mu njegovo zagovarjanje teorije o "Trajnem ravnovesju", v neskončnem vesolju  tega ni omogočalo. Vesolje je dobilo po 9 milijardah letih svojo dokončno raznolikost periodičnih elementov. Prav te prvine so bile odločilne za razvoj zvezd ali Sonc v galaktičnih plinih obogatenih z vsemi prvinami (elementi). Se pravi, da sta naše Sonce in Zemlja zelo blizu prvih pravih začetnih pogojev v celotnem vesolju, v katerih lahko nastanejo zvezdni sistemi s planeti, ki omogočajo najbolj razvito življenje.
Lahko bi rekli, da so najbolj objektivni pogoji za razvito življenje v vesolju nastali šele pred kakimi štirimi in pol milijardami leti. Razvoja zvezd ni mogoče razumeti brez poznavanja težkih elementov in radioaktivnih reakcij v središčih zvezd. Morda ima razvoj duhovnega vesolja drugačno logiko razvoja vendar je celovitost razuma in duhovnega skupna pot človeške percepcije.
Sir Fred Hoyle je v svoji knjigi »Frontiers of Astronomi« leta 1955 zapisal:
»Vesolje je vse; tako žive kot nežive stvari, tako atomi kot galaksije; če duhovno obstaja tako kot snovno, potem vse duhovno tudi; in če so kje kaka nebesa in pekel, potem nebesa in pekel tudi, kajti po svoji naravi je vesolje vse kar je«. Seveda se podoba vesolja Sira Freda Hoyla ujema z njegovim videnjem: »Neskončno vesolje brez začetka ali konca v trajnem ravnovesju«.
Danes vemo, da ima vesolje svoj začetek v eksploziji  in za enkrat še nepredvidljiv konec. Ne glede na to ali se bo vesolje razpršilo v energetsko smrt in izginilo ali padlo v kolaps. Morda se bo razpršeno srečalo in združilo v "arhipelagu vesolij" s kakim drugim vesoljem oziroma kakšno drugo Stvaritvijo.
Bog in transcendenca ali duhovnost so po takšni logiki razvoja vesolja podvrženi, tako širjenju kakor minevanju in ne nazadnje izničenju vsega, kar se je dogajalo, kar se dogaja in kar se bo dogajalo v vesolju.
Apokalipsa in »Poslednja sodba« sta v določenem sorazmerju s takšno sliko vesolja. Zato so tudi možna vprašanja; kdo naj bi bil ob taki sliki vesolja Bog in kakšna naj bi potem bila Njegova vloga za človeštvo? V «Poslednji sodbi?« Je Bog tudi zunaj vesolja in je transkozmičen? Ali je Bog sploh materialen in neodvisen od časa in tkanine prostora? Relevantnih vprašanj nikoli dovolj.
Če hočemo doumeti dualno antropomorfno miselnost, bomo videli, da izvira že iz razmišljanj Parmenidesa,  kot prvega izvornega misleca evropskega mišljenja, skepse spoznanja na ravni sinteze njegovega videnja »Stanja sveta« v njegovem času: »Če je v Bogu najpopolnejše spoznanje samo, potem to gospostvo ne bo moglo vladati, pa tudi njihovo spoznanje ne bo vedelo o nas in čem drugem pri nas, ker tudi mi ne vladamo bogovom z našo oblastjo, zato ne spoznavajo človeških zadev, čeprav so bogovi«
Ideja Parmenidesa o človeški samostojnosti je doživela svojo popolno potrditev v XIX. In XX. stoletju z mogočnim nastopom znanosti in antropomorfne razlage sveta in vesolja
Z znanstvenega stališča je znanstveno dokazljivo vesolje možno z genialnostjo enačbe E = MC2 in pa v najnovejšem videnju vesolja tudi s teorijo »strun«
V vesolju vlada dualizem, ki ga je na psihološkem področju predstavil G.C. Jung s svojo teorijo o »sinhroniciteti«. Odkril je podvojitev oziroma dualnost dogodkov in stanj zunaj teoretične fizike. Takšen dualizem se po mojem mnenju razlikuje od dualizma teoretske fizike in se nanaša tudi na "dobro in zlo", "red in kaos", "smrt in razodetje", Bit in Nič, ki sta hkrati eno in različno, itd. 
Dualnost v materialnem vesolju se kaže v dualnosti delcev atoma, materije antimaterije; od elektrona in pozitrona, kvarka in antikvarka ( ne glede ali so kvarki u,d,c,s,t,b v treh »barvah«, zeleni, rdeči ali pa modri), fenotipa in genotipa, replikatorja in katalizatorja pa vse do strun in antistrun.
Na osnovi dualizma je Werner Heisenberg leta 1927 postavil znamenito »Načelo nedoločljivosti«, s katero je precej zmedel silovitega Alberta Einsteina. Šele teoretiki strun in hipersrun lahko to načelo vključijo v novo podobo razumevanja vesolja.
Primerov je nešteto, celo genetsko vijačnico je bilo mogoče določiti šele na podlagi dvojnosti.
Namen tega razmišljanja je, da v »antropomorfno načelo« razumevanja vesolja vnesemo kozmični dualizem in nedoločnost (slučaj) pa tudi utemeljen dvom o njem.
Preden poskusimo odgovoriti na miselnost zdravega razuma »antropomorfnega načela« o razumevanju vesolja, moramo poudariti, da sta zahodna civilizacija in človek zgrajena in izpopolnjena v Božjem imenu. Ne glede ali je to egipčanski Bog Ra, judovski Bog Jahve, oziroma isti Bog Stvarnik in Odrešenik Kristus, utemeljen v krščanstvu in Vstajenju. Enako je potrebno poudariti, da je po zaslugi starih Grkov, človeštvo in sodobna civilizacija zgrajena na skepsi in relativističnemu pogledu na svet in vesolje.
Prav tako ne smemo prezreti Aristotelove in Ptolomejeve dokončnosti razumevanja in definiranja Stvarstva. To sta samo primera zmote o dokončnih in sklenjenih predstavah o Stvarstvu, ki se nam ob antropomorfni podobi vesolja in sveta ponovno porajajo v naši človeški samozavesti.
Vloga vere in umetnosti je dolgo v človeški zgodovini osveščala človeka kot bitje s svojimi ideali, resnico in potjo, oziroma smislom bivanja.
Sodobna znanost in tehnika vstopata v to človeško ozaveščenost s popolnoma drugačnimi vrednotami in smislom življenja – preživetja. V tej intervenciji se človek osvobaja ne samo od vsega preteklega, temveč tudi od samega sebe. Zgodovina izginja in je vse manj prisotna pri sodobnem človeku. Znanstvena resnica je neovrgljiva, tako bosta sedaj znanost in tehnika oblikovali človeštvo tako, da bo vprašanje; »Kdo je človek?« dokončno razrešeno. Tako kakor je znanost razrešila vprašanje: "Od kje prihajamo?" in zelo pospešeno razrešuje zadnjo enigmo človeštva:«Kam gremo?«.
Zato moramo vprašanje o pravi VEČNOSTI in NESKONČNOSTI, kot najvišji resnici predstaviti s pogledom, ki naj bi videl Stvarstvo tudi z drugega možnega zornega kota, ravnotežja, v skladu z relativnostno teorijo, ne glede, na to, da ta zadeva zgolj naše vesolje.
V svoji knjigi »ŠTIRJE OBRAZI DUŠE«, ki sem jo napisal v prejšnjem stoletju (izšla je sicer leta 2000  in je prevedena v angleški jezik) sem ob tej dilemi postavil več predpostavk; da je Bog hkrati  »kozmičen in transkozmičen«, da je Stvarstvo povezano s »Praničem« in še drugimi domnevami, ki oblikujejo drugi zorni kot. Božji duh in fluid sta navzoča v celotnem Stvarstvu
Nič lahko opredelimo na mnogo načinov. Matematično se izničita dve števili z različnima predznakoma. Veliko težje je opredeliti nič pri anihilaciji nasprotnih delcev. Pri anihilaciji materije in antimaterije ostane sevanje in velikanska energija, pri elektronu in pozitronu ostane po anihilaciji foton, celo pri anihilaciji strune in antistrune ostane ravna struna. Podobno je z vakuumom v tkanini prostora, »vakuumska energija« oziroma praznina, postavlja pod vprašaj nič, ker so  posamezni mikrodelci ali žarki razprostrti po tej tkanini. Nič je tudi v vsakdanjem življenju sila relativen pojem. Celo smrt.
»Pranič« je zelo natančno definiran pojem in ga ni mogoče primerjati z ničem na filozofskem nivoju niti z »praznino« s katero posamezni teoretski fiziki v najnovejšem času Galilejsko  pojmujejo Stvarstvo. »Pranič« vsebuje v svojem bistvu tako filozofsko izhodišče kot recimo osnovo teoretičnih fizikov in ne nazadnje odpira neskončen prostor transcendence in je kot tak prizorišče celotnega Stvarstva. Pranič je nadčutna dimenzija in v njem je celotno Stvarstvo.
»Praznina« po mojem mišljenju ne zadovoljuje niti idej niti ustvarjalne intuicije teoretičnih fizikov. Že naše vesolje postavlja tej "praznini" meje in s svojo prisotnostjo onemogoča neskončnost praznine.
V sodobnem svetu, ki se je začel bliskovito razvijati v XIX. stoletju in dosegel  renesanso znanosti in tehnike v XX. stoletju, metafizika in transcendenca izginjata iz malodane večine človeških ustvarjalnih dejavnosti. Če parafraziramo zgodovinska obdobja, bi lahko rekli, da duhovnost doživlja usodo znanosti v času cesarja Dioklecijana.
Moderna znanost, tehnika in mišljenje večine mislecev postavljata človeka tja, kamor sodi. Na planet Zemljo.
Vera (Bog), ki je oblikovala človeka in človeštvo, dobiva v sodobnem svetu povsem drugačen pomen, kakor ga je imela v preteklih obdobjih. Čeprav danes vera ni neki marginalni pojav za zadostitev človeških potreb po smislu bivanja in predajanja duhovnosti, postaja vera v znanstvenem svetu ovira razstavitve in ponovne sestavitve človeštva in njegovega duha. Primitivni totalitarizmi, so v XX. in še sedanjem stoletju, zapustili strahotne posledice nad celimi narodi in  posamezniki s svojimi preoblikovanji in izgradnji »novega človeka«
Duhovno in materialno sestavljata ozadje (background) vsega ustvarjalnega, kot tudi bivanjskega. To ozadje naj bi tvorilo sintezo (simetrijo) med neskončnostjo in večnostjo znanosti in NESKONČNOSTJO in VEČNOSTJO transcedentalnega – Božjega. Šele dojemanje obeh gledanj na Stvarstvo, vliva upanje v prihodnost človeštva. Ne bomo veliko zgrešili, če trdimo, da znanost in tehnika stremita k človeški in ne božji uresničitvi, tako večnosti kot neskončnosti.
Ob  znanstveni sliki vesolja in naše usode pa je vprašljivost kakršnegakoli razvoja umetnosti po vzoru znanosti zgolj kibernetična zasvojenost tvorcev, ki ne razumejo dejanskega ozadja, ki naj bi odločilno vplival na večino sodobnih ustvarjalnih dejanj.
Če se ustvarjalec že vnaprej odreče razsežnosti duhovnega vesolja, ljubezni in lepote, transcendence in na koncu še Stvarnika, lahko njegovo umetnost dejansko uvrstimo v estetiko in »lepoto« ali tja, kamor posamezni znanstveniki vedno bolj suvereno odrivajo mislece in filozofijo: na področje filologije, čeprav sami potem zelo uspešno delijo svoje »filozofske nauke«. Za kaj takega, k sreči večinoma niso usposobljeni.
Znanost in tehnika (tudi komunikacija) so v medsebojni soodvisnosti in se stimulirajo. Razvoj teh dejavnosti človeškega uma je mnogostranski in posega na vsa ključna področja človeštva. Danes je že marsikaj samoumevno: potovanje v vesolje, podaljšanje življenjske dobe posameznikov, spoznavanje skrajnih meja vesolja in njegove usode, dejstev, ki še kako podzavestno, če že ne zavestno, vplivajo na življenje in čutenje posameznika.
Človeštvo in njegova fantazija nimata meja in prihodnost je, vsaj kar zadeva znanost in tehniko zelo obetavna. Vprašanje je le, koliko časa bo planet Zemlja vzdržal neodgovorno ravnanje, izkoriščanje in eksperimentiranje na njegovih prostranstvih; na trdnih tleh, oceanih in vodah ali ozračju. Morda velja na tem mestu  apelirati na odgovornost znanosti in tehnike pri tem početju in prositi za malo več strpnosti in ljubezni do našega Planeta - našega skupnega doma.
Že sama slutnja, kaj nam obeta znanost v prihodnosti, zadostuje večini ljudi za vero v znanost in njeno resnico, ki jo potrjujejo praktični proizvodi tehnike. Odgovoren in samokritičen razvoj znanosti, tehnike in komunikacij je za razvoj in ohranitev človeštva ter Planeta usoden.
Bilo bi preobširno oziroma nemogoče našteti znanstvene in tehnološke dosežke na vseh področjih znanosti in tehnike, od medicine do astrofizike ali potovanj v vesolje. Povsod se kaže nezadržen napredek, ki vodi človeštvo k zelo dolgemu življenju in potovanju med zvezde. K »večnemu« življenju in »neskončnosti« Oboje je ne glede na današnje stanje znanosti in tehnike v okviru verjetnega.
Kako ukrotiti vesolje, je že parcialno razmišljal Carl Sagan, ko je trdil, da bo človeštvu prej ali slej uspelo zadržati energijo sonca v sklenjenem planetarnem sistemu. Obeti znanosti in tehnike vodijo v preseganje apokaliptične vizije konca sveta in vesolja. Smo na robu možnosti, da asteroidu ali kometu preprečimo usoden trk z Planetom.
Ko razmišljamo o sklopu »umetnost, znanost, komunikacije«, pozabljamo na elementarni razvoj in bistvo človeka, če v ta sklop ne uvrstimo tudi vere v Boga, kot izrazito transcendenčne dimenzije človeštva. Te dimenzije se ne da nadomestiti z ničemer. Zato bomo poskušali to dimenzijo opredeliti v razmišljanju o umetnosti; čeprav naj bi bila »svetost življenja« in »božje«, dandanes navzoča v »vsem obstoječem«.
Duhovnost je edini pravi partner in korektor znanosti in tehnološkemu napredku.
Duhovnost zavzema velik delež pri človeški samoizgradnji v ozaveščeno bitje. Norme, ki so bile kot vrednote zgrajene na mnogih področjih duhovnosti in načina bivanja, v sedanji prevladi kibernetizma ovirajo planetarne »načrte« o »novem človeku«, globalizirajočega se planeta.
Umetnost je skupaj z vero v Boga, tisti del duhovnosti, ki se dotika metafizike in transcendence. Skupaj izgubljata bitko z »novim barbarstvom«, ki ga s pomočjo komunikacij, na duhovno področje prinaša industrija zabave in potrošništvo Praznino, ki nastaja ob znanstveno enostranski sliki »Stanja sveta«, zapolnjuje prav industrija zabave s svojim bliščem, denarjem in vsestransko državno podporo, pa tudi z resentimentom, plehkostjo in dopadljivostjo kar najširšemu avditoriju. Ustvarja negativno selekcijo demografske eksplozije.
Industrija zabave pokriva in prekriva večino potreb po umetnosti in veri, po duhovnem in s sodobnimi komunikacijskimi sredstvi ustvarja popolnoma nov image človeštva in nov sistem »vrednot« - praznino duha. Ta odločilno politično in človeško formira oziroma deformira cele generacije prebivalstva planeta.
Industrija zabave je že davno presegla svoj temeljni namen. Panika seveda ni potrebna, niti ni možna. Iz zgodovine vemo, da so barbarstva s svojimi uničevalnimi pohodi proti višjim civilizacijam in kulturam, včasih te tako pretresla in predrugačila, da so (lahko) ustvarila možnost za razcvet popolnoma novih kultur.
Danes Združene države Amerike kot edina velesila na malodane vseh področjih postavljajo pogoje nove kulture in civilizacije scientizma in globalizacije. Tako kakor so to vedno v zgodovini počeli veliki. Evropa v tem dogajanju ostaja vedno bolj ob strani. Vedno bolj se izgublja sama v sebi in svojem liberalizmu. Izogiba se celo svojih krščanskih temeljev.
Zato je odgovornost ZDA toliko večja, kakšen svet bo nastal po njeni meri.
Umetnost je kot del duhovnega bistva človeštva povezana s samimi umetniškimi začetki homo sapiensa. Čudež narave, ki ga je naš daljni prednik, skril narisanega globoko v podzemeljskih jamah, pred več kot 25.000 leti, je še danes, v času medplanetarnih vizij in dejanskosti, izvir umetnosti. Nič bolj razumljiv ali nerazumljiv kot so to mogočne dvorane polne umetnin v Pariškem Louvru. Zato tudi tega izvira, ki je bil ustvarjen pred tolikimi leti ni mogoče do kraja racionalno razložiti in mu vzeti njegove duhovne dimenzije – enosti z naravo.
Danes prevladuje mišljenje oziroma utopična miselnost, da je mogoče umetnost obravnavati »znanstveno«, da je vero, umetnost ali ljubezen mogoče vklopiti v znanstvene formule ali celo v industrijo zabave.
V umetnosti je vedno prevladovala antropomorfna predstava sredine, v kateri je živela. Kljub temu ne moremo trditi, da ni vseskozi vsebovala tudi nadiha transcendence in arhietipov, ki sta globoko zasidrani v človeškem bistvu.
Četudi sodobna znanost začrtuje meje vsemu in s svojimi dosežki postavlja vse vrednote na trdna tla zemeljske ali vesoljske realnosti, ostajata vera in umetnost zunaj meril, ki jih določa zgolj zdrav razum. Povečini ostaja zunaj tudi tista umetnost, ki se je formalno naslonila na tehnične izume; recimo lom svetlobe ali odkritje tiskarskega rastra (poantilizem, impresionizem itd) ali na znanstvene dosežke, kjer sta si relativnostna teorija in kubizem zelo blizu, tako kakor sta si teorija kaosa in abstraktno slikarstvo verbalno podobna. Vendar nobene umetniške smeri ni mogoče razlagati z relativnostno teorijo ali teorijo kaosa. Se pravi z znanstvenimi in tehničnimi odkritji.
Težave nastopijo šele v najnovejšem času, ob koncu XX stoletja, ko so astronomi s teleskopom Hubble dosegli rob našega vesolja in teoretični fiziki, ki s svojo teorijo strun (superstrun) znanstveno razlagajo dokončno  podobo  ustroja našega vesolja.
To poteka verjetno iz spoznanja, da je v naravi vse podvrženo minevanju in spreminjanju, da od še tako velike galaksije ali male rumene zvezde, ki se bo sesula sama vase, ne bo ostalo prav veliko, do tega, da se bo vesolje razpršilo v neprepoznavnost, tista burka o kateri je razmišljal Steven Weinberg. Zavedanja, da bo vse, kar počnemo, mislimo ali ustvarjamo, prej ali slej podvrženo izničenju.
V takšni sliki »Stanja sveta« znanost obeta nekaj upanja. Vendar bo na kakršenkoli že konec sveta, potrebno počakati, še zelo veliko let. Samo planetu Zemlja se obeta še kar nekaj milijard let sončnega blagoslova (to so izračunali učenjaki in jim gre zaupati), preden bo Zemljo vzelo Sonce v svoje okrilje in združilo egipčanske faraone v svojih nedrjih.
Še neka težava pesti sodobno umetniško ustvarjalnost. To je ustvarjanje v prostoru in času v katerem umetnik  živi. Svoji epohi mora dati svoj pečat in avtentičnost. Če se ta pokriva ali prekriva zgolj z znanstvenimi in tehničnimi dosežki, je obsojena na capljanje za temi odkritji in dosežki in je izrazito enodimenzionalna.
Takšen »razvoj« umetnosti ne pelje nikamor drugam kakor v umetno inteligenco in robotiko, ki bo tako »umetnost« zlahka nadomestila.
Duhovnost je danes prekrita in zastrta prav z epohalnimi odkritji in spoznanji v znanosti in tehniki, ki utrjujeta pot k novemu »razvoju« umetnosti in spoznanj.
Industrija zabave s svojo agresivnostjo ob izdatni pomoči komunikacijskih sredstev pokriva velik del populacije in s spremljajočimi pojavi pokriva: mamila, industrijo seksa, komercialni film, rumeni tisk, trivialno literaturo, alkohol, komercionalno TV in še druge dejavnosti, ki dobesedno izžamejo iz odraščajočih otrok in najstnikov čudež odraščanja in metamorfoze v zrelo, nikoli »odraslo« čudežno bitje, ki se imenuje človek. Ustvarja alfe in bete Huxleyevega »Krasnega novega sveta« in poglablja praznino biti.
Zabavna industrija  dandanes skoraj že v celoti prevzema in pokriva vlogo umetnosti in duhovnega v človeški civilizaciji. V podzavestno praznino tako vdira množica komercialnih sekt, praznoverja in verovanj, ki izkoriščajo duhovno stisko sodobnih ljudi. Verjetno je tudi sodobni terorizem ena od posledic prevlade komunikacijskih sredstev in globalizacije, ki izničuje ali pa občutno ogroža tradicijo tisočletnih kultur in verovanj.
Kaj naj počne sodobni umetnik v prostoru, omejenem na peščico privilegiranih, ki edini še v resnici doživljajo in sprejemajo moč umetnosti? Njeno dejansko   "Sliko stanja sveta" v vsej njegovi mogočnosti, usklajenosti (simetriji) in ravnotežju duhovnega in razumskega ob globokem spoštovanju prednikov, vključno s kromanjonci, ki so soustvarili ta čudoviti skrivnostni svet, tako majhen, a pomemben v mogočnem vesolju.
Sodobni umetnik, ki ne stavi na sebe, mora zadovoljiti okus izbrane elite aristokratskega duha okrog umetnosti, ki je še ostal. Vendar je v Darwinovem loncu preživetja, tako  umetniške esence kot eksistence Sizifovo delo.
Sprašujem se, zakaj oropati in izropati človeka, njegovih sanj, vere, prave ljubezni, bodisi otroške, mladostne prve ljubezni ali zrele ljubezni odraslih. Bodo nove generacije vrnile človeštvu sintezo duha, med razumom in čutnostjo, s katero se je zlil s Stvarstvom?
Vloga komunikacijskih sredstev, bi morala biti enakomerneje porazdeljena na vsa področja človeške ustvarjalnosti. Ker pa temu ni tako (prevladali so finančni in politični interesi), je nastopilo globalno vsiljevanje »vrednot«, ki jih zabavna industrija in »sprememba vrednot« posredno prenašata celotnemu planetu.
Žal so le redki, ki se ukvarjajo z umetniškimi panogami, že umetniki. Vsak  mora najti najprej samega sebe in svoje mesto in esenco v revolucionarnih časih, ko znanost, potrošništvo in komercializacija utesnjujejo duhovnost in umetnost v obvladljive okvire in si znanost lasti dokončno resnico o »Vsem obstoječem«.
Danes je astronom tudi "mislec in filozof". Računalniški inženir ustvarja v kibernetičnih medijih čudovita barvna skladja z uporabo matematike in teorije kaosa. Noben umetnik, ki ni ustrezno izobražen, ne more svoje umotvore primerjati s profesionalnimi strokovnjaki.
Temu prekrivanju in zakrivanju umetnosti morda uide prava filozofija, literatura in pesništvo. Morda umetniški film. Resna oziroma klasična glasbena umetnost, je na veliki preizkušnji.
Pisatelj in pesnik se ne pustita ujeti v singularnost  znanstvene resnice Stvarstva, se pravi enodimenzionalnega razmišljanja o »vsemu obstoječemu«. Tudi filozof si ne dovoli, da bi mu vsilili popolno poenostavitev in zreduciranje resnice na fizikalne zakone.
Sodobni svet ni naklonjen iskanju resnice. Beseda tehnika zabriše besedo znanost. Seksualnost zabriše besedo Ljubezen. Upravljanje zabriše besedo politika. Alain Badiou misli, da je sistem: kultura - tehnika - upravljanje - seksualnost, katerega velika prednost je, da je homogen na trgu, in katerega vsi njeni členi označujejo neko rubriko trgovske predstavitve, moderno nominalno prekritje sistema umetnost - znanost - politika - ljubezen, ki tipološko definira postopke resnice.
Lepota, čudež stvarstva in narave, simetrija duha in uma, ljubezen, človekova usoda, dobro in zlo in tako dalje so samo sestavni deli velikih umetnin. Vendar umetnosti ni mogoče obravnavati fragmentarno in potem iz posameznih (določljivih) fenomenov sestaviti celoviti obraz umetnosti. Znanost in tehnika sta podvrženi logiki razvoja in odkritij. Umetnost je bila in še vedno je, sinteza (simetrija) človeške percepcije.
V končni podobi umetniške kreacije mora biti zajeto vse, kar opredeljuje človeka kot razvito bitje, ki je očarano spregledalo in doživelo Stvarstvo. Vsebovati mora tudi tiste stvari in mogočnosti, ki jih nikakor ni mogoče dokazati zgolj z razumom. Prav tako mora čutiti radost ali dramo življenja in skrivnostnost smrti.
Med vsemi avanturisti, ki so se v sedanjem času napotili na pot umetnosti, bo le nekaterim uspelo duhovno in »astralno« preseči ognjeni rob 13,7 milijardne »neskončnosti« vesolja. Tako, kakor se je to – vsaj do sedaj – praviloma dogajalo velikim umetnikom in mislecem v vsej človeški zgodovini. Prav tako se bo potrebno zamisliti, zakaj smo se razvili v razvito bitje, ki je spoznalo in zagledalo čudovito in  skrivnostno Vesolje.
Eden pomembnih kriterijev pri vrednotenju umetnosti XX. Stoletja je bilo ugotavljanje nekakšnega napredka v umetnosti, imenovanega »avantgarda« (to so za sebe trdili tudi vsi totalitaristi XX. stoletja) oziroma inovacij na področju umetnosti. Če preberemo »Visoko pesem«, nastalo pred tisočletji in jo primerjamo s sedanjimi avantgardnimi umetniškimi proizvodi, bomo videli, da »Visoka pesem« ni izgubila niti delca svoje poetičnosti, ljubezni, lepote, usodnosti ali simetrije razuma in duhovnosti. Vendar je žal danes ni več mogoče ponoviti in predstaviti kot lasten umetniški izdelek.
Pri sodobni kibernetični umetnosti, kopiranje ali povzemanje idej, ni več pogoj za »originalni umetniški izdelek«  Če je javno predstavljen, je na voljo in v  uporabo vsem. Kibernetični zapis, ki naj bi bil umetnost, moralno ne zavezuje nikogar in postavlja pod vprašaj uistvarjalno individualnost in samostojno umetniško osebnost.
Znanstvena resnica danes dosega večino ustvarjalcev in postavlja nove kriterije in vrednotenje umetnosti. Prav grozljivo je, predlagati ali zahtevati od umetnika, naj izdeluje kibernetične spote, če pa umetnik dobesedno »vidi« tako z zunanjimi, kot notranjimi očmi Stvarstvo v vsej njegovi umski in duhovni mogočnosti, skrivnostnosti duhovnega, hrepenenju po resnici, lepoti, ljubezni pa tudi neusmiljenosti in brezbrižnosti materije in njenih tvorb, razpršenih po vesolju. Tega si umetnik preprosto ne sme pustiti odvzeti in občutje prepustiti stroju. Umetnik ne sme postati Alfa ali Beta "Novega sveta"
Morda bo stroj res prej ali slej nadomestil ročno izdelavo umetniških vizij in proizvodov njemu lastne intuicije. Tako kakor na primer pisalni stroj ali računalnik omogočata mislecu, pesniku ali pisatelju zapis neke njegove stvaritve.
Stroj bo morda nekoč nadomestil prste, nikoli pa ne intuicije in stvaritve.
Težko si predstavljamo na stroj izdelane krokije, ki jih je risal Picasso na prtičke, pisemske koverte ali kavarniške račune. S teh hipnih prebliskov, ustvarjenih kjerkoli, so pozneje nastale mogočne Picassove slike. Tudi Guernica.
Morda bosta kloniranje in izboljšava genov ter vpliva na genetsko vijačnico v prihodnosti izboljšali človeka v fizičnem in percepcijskemu spoznanju.. Verjetno bosta robotika in umetna inteligenca nadomestili večino Alf in Bet, ki jih proizvaja globalizacija. Toda srha, ob človeškem podvigu ali stvaritvi, ki spreleti posameznika, ne bo nikoli nadomestil stroj ali kibernetični razum, kajti srh, hrepenenje, usmiljenje, ljubezen ali vera so izrazito človeške lastnosti, ki so neponovljive v surogatih, pa naj bodo ti še tako popolni. Antropologi domnevajo, da sta bili usmiljenje in naklonjenost že lastnosti homo erektusa,  izpred več kot milijon in pol let.
Ali je mogoče iz prave ljubezni, umetnosti ali celo vere napraviti potrošno blago, »sintetiko« za dnevne potrebe ali globalno politiko? V zabavni industriji se to nedvomno dogaja. Verjetno je vse skupaj načrtovano? Čeprav nadvse odločno zagovarjam svobodno voljo in izražanje v okviru vesti, mislim, da bi bilo treba dvakrat premisliti preden bi se kobilicam dovolilo oziroma pustilo uničiti letino.
Ker je v vesolju skoraj pravilo, da so vse stvari podvojene ali so si v nasprotju, to tudi razkriva pravo naravo vesolja in človeka. Vse je več ali manj podvojeno ali v nasprotju, vendar je žal, oboje, tako materialno, kakor duhovno, prikazano kakor edina možna resnica. Celo »dobro in zlo« sta v antropomorfni sliki sveta, relativni. V sedanjem trenutku ni čutiti niti volje niti kompromisa za možnost sinteze duhovnega in materialnega. Ravnotežja med njima.
Resnica je zadeva celotnega človeštva, tako njegove umske in racionalne dimenzije, razuma, kakor tudi njegove duhovne dimenzije, kamor brez dvoma sodijo, vera, hrepenenje, umetnost (s svojimi arhetipi in prainstinkti) ali ljubezen. Tako tudi metafizika in transcendenca.
Temu celovitemu sklopu (omenili smo le nekaj značilnosti razumskega in duhovnega) velja posvetiti enako pozornost, če hočemo razumeti besedo resnica in jo pravilno dojeti v sklopu iskanja resnice ter ustvariti pogoje za sintezo (simetrijo) možganske oziroma človeške ustvarjalnosti. Težiti k ravnotežju.
Razumsko razmišljanje o Stvarniku, o Bogu, je zelo delikatna zadeva, ker to ni samo stvar razuma, temveč sodi v individualno bistvo človeške največje intimnosti in spoznanja – razodetja. V njegovo vero, ljubezen in smisel obstoja.
V antropomorfnem dojemanju sveta (Stanja sveta) ima krščanski Bog več dimenzij. Od Mojzesovega srečanja z Njim in  učlovečenja v Jezusu Kristusu do njegove žrtve na križu za odrešitev človeštva, tudi zavest, da je Bog navzoč v vsakem ozaveščenemu bitju, v njegovem bistvu.
Čeprav ima vsak posameznik polno svobodo, je ta vendarle omejena  z vestjo in z misterijem smrti. »Osvoboditev« človeka od vere in vesti pa bo proces, ki ne obeta velikega optimizma pri izdelavi »novega človeka«. Morda je po znanstveni logiki prav ta »novi človek« jamstvo preživetja človeške vrste.
Vera in vest sta močna elementa pri ohranitvi človeškega dostojanstva. Vera je njegovo veliko upanje in smisel. Zato postaja moteč element pri globalizaciji sveta. Najbolj to čuti (poleg muslimanov) prav katoliška Cerkev, saj je najbližje evropskemu človeku, ki je vedno bolj osamljen in išče svojo »resnico« s »tavanjem po puščavi« kakor ironično govori  Delusse.
Po mojem mišljenje je Bog kozmični in transkozmični Stvarnik, ki je navzoč na svoj specifičen način v Stvaritvi, ki mu pravimo vesolje. Če obstajajo druga vesolja in Stvaritve pa tudi v drugih vesoljih in Stvaritvah in obsega »Pranič« kot prizorišče celotnega Stvarstva.
Vesolje je nastalo v singularni točki, to sta izračunala Hawking in Penrose. Dvomim, da se motita, lahko pa obstaja tudi kakšna druga trditev. Morda teoretiki strun, razmišljajo drugače.
Vesolje je nastalo v »Praniču«. Nekateri teoretski fiziki uporabljajo termin »Praznina«. »Pranič« je nekoliko bolj določljiv kakor pa je to »Praznina«. Že »Bit in Nič« segata na sam začetek filozofije, na Parmenidesa in trajata skozi vso zgodovino do Hegla ali Heideggerja. »Pranič« vsebuje transcedentalno dimenzijo. Če drugega ne, sta to prava VEČNOST in NESKONČNOST. Tudi čas je v »Praniču mišljen, kot čas, ki ni vezan na tkanino prostora ali kakega drugega fenomena ( o katerem nimamo niti najmanjše predstave) ustvarjenega v »Praniču«. »Pranič« je po mojem mišljenju »transkozmična konstanta« v kateri po neki višji logiki, nastajajo  različno profilirana vesolja in tudi druge in drugačne stvaritve. Samo tu lahko obstajata prava VEČNOST in NESKONČNOST. Vesolja v »orehovi lupini« ni mogoče videti v »Praznini«
»Praznina« pa je zelo nedefiniran pojem in je potrebna zelo dolga razlaga in pojasnitev, za vsaj približno predstavo o temu singularnemu pojmu.
Kakšno je razmerje Einsteinove enačbe E = MC2 do singularne točke »Kozmičnega jajca«, preden je postala nestabilna (oziroma zrela) in jo je razneslo, je znano. Enačba velja zgolj  za naše vesolje nastalo po »Velikem poku.« Zanimivo bi bilo vedeti ali to enako velja za enačbo E = A(antimaterija)C2. Vprašanje je logično, izvira iz logike dualnega vesolja.
Vprašanje je, če je »nestabilnost« singularne točke (Kozmičnega jajca), ki je povzročila eksplozijo, samo konec procesa, ki ni nikoli v trajnem mirovanju.
Za teoretske fizike so verjetno odločilne mejne temperature okoli 10 X 32 ničel ali celo več pri raziskovanju te »nestabilnosti«.
V »Velikem poku« je nastala tudi vsa »temna masa«, ki še danes ni do kraja pojasnjena in predstavlja velik del skupne mase vesolja.
Morda pa je naše vesolje le material, kot plin pri izbruhu supernove, ki bo na specifičen način obogatil neko drugo in drugačno vesolje, čeprav zelo natančno vemo, da se po eksploziji »Kozmičnega jajca«, sproti ustvarja vse, vključno s tkanino prostora, časa, silami, ki ga določajo in vsem ostalim. Nekateri astrofiziki razmišljajo o koncu vesolja kot o kolapsu, kjer se vse zopet združi v singularno točko. Lahko, da je ta ideja zgolj taktični ovinek pred »Fiatom«.
Teoretični fiziki, danes zelo precizno razlagajo sam začetek »Velikega poka«.Prve trenutke mikro sekunde.
»Veliki pok« v svojem izvoru nedvomno sproža marsikatera ugibanja in teorije.
Od »Stvarjenja« do povsem naravnega procesa ciklusov Narave. Da je na vesolje takšno kakršno je danes, odločilno vplivala prevlada materije nad antimaterijo. Kar nekaj astrofizikov je prepričanih, da sta si bili količina materije in antimaterije zelo blizu. Po nekaterih trditvah je samo 100 milijonski delček materije prevladal v našem vesolju in tako je ta ostanek določil zakonitosti, ki sedaj vladajo v njem.
Ne glede na »velikost« Kozmičnega jajca je potrebno  premisliti tudi o možnosti dualizma v samem »Kozmičnemu jajcu«, ki je s svojimi zakonitostmi sprožil proces eksplozije. Pri tem ne mislim samo na materijo in antimaterijo.
Teoretiki strun, so mišljenja, da so odkrili primarno strukturo vesolja – strune.
Bilo bi naivno misliti, da teoretski fiziki in astronomi, ne bi skrivaj ali pa z različnimi teorijami poskušali odkriti Stvarstvo, katerega del je »Veliki pok« in naše vesolje.
Multivesolje, je že ena takšnih zamisli. Kar nekaj učenjakov misli, da poleg našega obstajajo in nastajajo še druga in drugačna vesolja. Z drugačnimi fizikalnimi, materijskimi ali drugimi lastnostmi. Transkozmično se od multivesolja razlikuje po bistvu. Resnica je najmanj kar lahko rečemo, dualna. Se pravi, da je sinteza (čutnega in razumskega). Zgolj znanstveni prijem ne bo nikoli ugotovil zadnje resnice. Razlaga o vesoljskem arhipelagu samo razširja osnovno vprašanje po NESKONČNOSTI.
Gasperini in Veneziano, domnevata da se vesolje ni začelo izjemno vroče in tesno »zvito« v majceni prostorski drobec, pač pa kot mrzlo in neskončno (vsaka podobnost z našim, nekoč do »neskončnosti« razpršenim vesoljem je le slučajna), potem pa se je pojavila nestabilnost, ki je razgnala točke v vesolju.   Vesolje naj bi se zaradi tega vedno bolj ukrivljalo in na koncu bi temperatura in energija skokovito rasli. Po določenem času bi nastalo milimeter veliko tridimenzionalno področje in nato pa bi lahko eksplodiralo  v  "Velikem poku."
Kakor sedaj poznamo razvoj »Črnih lukenj« in deformacij v tkanini prostora, ki naj bi ga povzročale, ta hip strah, da so nenasitne ni na mestu. Najnovejše raziskave gredo v smer časovne omejenosti trajanja pogoltnosti črnih lukenj (okoli 100 milijonov let), nato mirovanja in ob morebitnih novih pogojih ponovni razvoj. Materijo vračajo v curkih ali pa počasi izhlapevajo. Preko  črnih lukenj se tako ne bo mogoče izogniti »Fiatu«, niti ne bo mogoče povezovati z njimi različna vesolja in bližnjice v našem vesolju. Upam, da se motim.
V astronomiji in teoretični fiziki se s teorijo superstrun začenja nova epoha odkritij, ki bodo v temeljih predrugačila naše razumevanje vesolja, zato konca astronomskih velikih odkritij ne bo. Tako kot ne bo konca umetnosti ali duhovnosti (vere, transcendence in metafizike) Ali pa vsaj do takrat ne, dokler razum ne bo odločilno prevladal nad čutno polovico možganov. Svojo simetrijo in svojo sintezo. Človeško ravnovesje. Prav tu je najbolj čutiti težnje k svetu brez Boga, transcendence, razsežnosti, ki omogoča »vse mogoče«. Zabavna industrija, mediji in tehnična miselnost (miselnost zdravega razuma) igrajo pri tem pomembno vlogo. In je  po svojem bistvu nova - sodobna oblika popularne - socrealistične (in podobnih izumov na področju umetnosti) lažne kulture in umetnosti s povsem določenimi nameni in posledicami. Tudi političnimi.
V »Praniču« ali prizorišču Stvarstva je možno časovno in prostorsko bivanje mnogih različnih vesolij in morda tudi drugih fenomenov Stvarstva.  "Pranič" je pravo ime za resnično NESKONČNOST« oziroma prizorišče Stvarstva, ne da bi imela kakršnokoli nam znano razsežnost. V tako mišljeni NESKONČNOSTI in VEČNOSTI pa lahko fenomeni, kakor so različno profilirana vesolja ali druga oziroma drugačna čudežne tvorbe, obstajajo v različnih obstojnih ciklusih, celo na istem mestu. V naši podzavesti je občutek veličine in bližine Stvarnika. Velika Božja milost je v tistih, ki zaslutijo in sprejmejo ta dar. Zavest Stvarstva je v slehernem človeku in se ga ne da, prikazovati enostransko – singularno. Šele na tej ravni, kje sta Stvarjenje in naše doživljanje Stvarstva zaviti v skrivnost transcendence, se šele lahko zasluti duhovna dimenzija, ki obstaja ob razumu in logiki, kjer je vedno manj prostora za sanje, hrepenenje, vero ali celo ljubezen.
Vendar mora danes mislec, umetnik ali pesnik poznati razsežnost in dejstvo razumevanja našega pravega doma - Vesolja. Brez razumevanja in poznavanja znanstvenih naporov in truda, da bi vsaj za silo razumeli ali spoznali veličastnost in ustroj našega vesolja, danes ne bo več mogoče resno ustvarjati. Kar pa ne pomeni, da bomo umetniki ali misleci sproti zasledovali samo praktične posledice učenjakov - tehniko in tehnologijo. To bi bila (in tudi je) velika zmota, kajti prav razsvetljenost znanstvenega uma je in bo nepogrešljiv del vsake stvaritve in ne nazadnje, tudi resnice ni mogoče zaslutiti brez doživetja "Čudovitega uma".      Ob tem razmišljanju je treba osvetliti še fenomen smrti posameznika in fenomen smrti planeta Zemlja. Teh dveh smrti nikakor ni mogoče izenačevati, čeprav je mogoče potegniti, kar nekaj paralel med njima.
O teh dveh smrti lahko razmišljamo popolnoma pragmatično. Se pravi: brez transcendence, mistike ali Božjega. Brez duše, ki naj bi zapustila svoje zemeljsko telo in dosegla VEČNOST.
S takega stališča je smrt dokončna usoda in konec posameznika. Podobna smrt čaka tudi naš Planet, vendar je ob razmišljanju o smrti Planeta, potrebno nekaj znanstvenega znanja.
Obredni pokop umrlega člana družine ali neke skupnosti sega še v čase pred nastopom Homo sapiensa. Danes se približno ve, kdaj se je pojavil Homo sapiens, Pred manj kot 75.000 leti. Vemo, da ostanki obrednega pokopa ( v Perziji)  in ohranjenih okostnjakov, najdenih  v grobu, v legi zarodka, pobarvanih z rdečo okro, posutih s cvetjem in obrnjenih proti soncu, segajo več kot 150.000 let nazaj v preteklost. Daleč v čase pred prihodom homo sapiensa.
Smrt zastavlja kar nekaj vprašanj.
Najprej moramo postaviti vprašanje ljubezni in zavesti te ljubezni, ki se kaže ob smrti drage osebe. Vprašanje je postavljeno v okviru vseh razmerij in spoznanj, s katerimi razpolaga današnje človeštvo. Če hočemo postaviti meje znanstvene pragmatike, moramo pogledati v vesolje in ugotoviti »kaj kažejo zvezde«
Od  »Velikega poka« in časovnega limita vesolja je poteklo 13,7 milijarde let. Ta leta pomenijo hkrati velikost in starost vesolja ter njegovo omejitev. Začetni ognjeni obroč in kaos zaokrožata ali skleneta to veličastje. Neskončnost vesolja je potovanje nazaj v začetek časa. Se pravi: po 13,7 milijarde let bomo prišli do točke kjer se je vse začelo. V katerokoli smer bomo potovali, vedno bomo prišli do istega izvora. Neskončno vroče in žareče točke. Le nekaj moti to popotovanje; praznjenje in razširjanje vesolja. Vedno dlje smo od začetka.
Človek je iz smrti naredil nekaj nedokončanega, prehodnega ali počasi izginjajočega iz zavesti. V svojih delih ali potomstvu, za nekaj časa presežemo smrt. V človeški zgodovini je najbolj značilen zgled takšnega odnosa do smrti, Stari Egipt. V Starem Egiptu duša ostane živa, če je navzoča v spominu in govoru živih ljudi. Faraonova duša šele po popotovanjih skozi skrivnostne kanale piramide doseže, ko piramido zapusti, svojo večnost. V veri smrti ni. Posmrtno »življenje« ima nešteto variant. V krščanski veri Kristus obljublja Vstajenje in VEČNOST.
V sodobnem svetu smrt pomeni izziv znanosti. Znanost je tista, ki v materialnem vesolju poskuša preseči smrt. Znanost je tista, ki obeta nesmrtnost in večnost.
Vendar je sodobna civilizacija precej bolj obremenjena s problemom smrti, kakor pa se to kaže v vsakdanjem življenju. Smrt je v samem bistvu življenja, kakor trdijo Nietzsche, Marcuse in drugi učenjaki.
Znanost že dobro stoletje postavlja meje človeškega dojemanja in razumevanja vesolja. To je potrebno poudariti zato, ker je znanost globoko zasidrana v vsakodnevnem življenju. Tehnika kot posledica znanosti je poleg neštetih izumov razvila veličastna komunikacijska sredstva, brez katerih bi bili danes paralizirani. V komunikacijskih sredstvih je strahotna moč. V.I. Lenin je že v dvajsetih letih XX. Stoletja dejal: »Kdor obvlada film in tisk, obvlada ljudi in njihovo mišljenje«. Zato je odgovornost komunikacijskih sredstev do umetnosti kot ene od štirih poti k resnici zelo velika.
Sodobna znanost, tehnika in komunikacije pred nas postavljajo stvarni svet. Svet, v katerem si mora najti ali izboriti svoje mesto sleherni prebivalec planeta.
Zato je njihova odgovornost do celostne podobe in možnosti človeka v svetu še toliko večja.
Mogočni razvoj znanosti (primerjamo ga lahko z umetnostjo v Renesansi) spreminja v naši podzavesti tisočletne obljube različnih veroizpovedi o življenju po smrti v povsem človeški okvir. V sposobnost človekovega razuma in možnosti premagovanja usodnih, za človeštvo do sedaj nepredstavljivih podvigov. Človek je na večni preizkušnji v razumevanju samega sebe, kot  duhovnega in materialnega bitja. Čeprav tega morda še ni moč videti, sem prepričan, da je val materialnega in pragmatičnega dosegel svoje dno in se (upajmo) bo v kratkem začel dvigati v sintezo – simetrijo človeka in človeškega. To je pot, ki bi jo morali pokazati veliki.
Sir Fred Hoyle je prepričan, da se v vesolju ne zgodi nič naključnega. Vse se dogaja v so-odvisnosti. Če parafraziramo sira Freda Hoyla, lahko rečemo, da se tudi v človeškem razvoju ni dogodilo nič naključnega. Vedno so zmagale napredne sile. Zadnjih 100 let sta ZDA in Velika Britanija reševali evropsko civilizacijo in celino pred valovi totalitarizma, ki so hoteli nasilno spremeniti svet in ljudi. Za to lahko upamo, da spremembe, ki se obetajo današnjim in prihodnjim rodovom v kibernetični in komunikacijski revoluciji, za večino ljudi, ne bodo slabše od totalitarizmov, ki se na koncu vendarle umirijo (ali pa jih umirijo drugi), tako kakor sta se umirila recimo, frankizem ali komunizem.
Več indicev iz zgodovine in znanstvenih razkritij kaže na apokalipse, ki so ali še bodo vplivale na evolucijo Zemlje.
Velikanski asteroid, ki je treščil v Atlantski ocean, je zapečatil usodo dinozavrov in na široko odprl pot sesalcem. Prav tako so na razvoj življenja vplivali izbruhi supervulkanov ali svetovnih pandemij. Vendar znanost ve, da Sonce ne bo trajalo večno in da se bo, ob svoji  metamorfozi (čez okoli 5 milijard let), ko bo potrošilo gorivo, veličastno razpršilo, skoraj do velikosti Marsa in pogoltnilo Zemljo. Pet milijard v VEČNOSTI ne pomeni kaj dosti, v zgodovini vesolja pa kar dobro  tretjino njenega obstoja.
Upamo, da bodo komunikacije, znanost in umetnost našle skupno pot k sreči človeštva. Prav tako zaupam v modrost Britansko – Ameriških kreatorjev sveta, da dnevnopolitične zahteve in izguba celostnega pogleda na človeka in Stvarstvo, ne bodo nadomestile totalitarizmov na duhovnem področju, niti Huxleyeve vizije o »Krasnem novem svetu« ne.
V krščanski veri je Kristus prehod iz življenja v smrt in nato v Vstajenje. S strogo znanstvenega stališča je to metafizika. V okviru znanstvenih meril bi se verjetno bolje obneslo izpopolnjeno kloniranje. Recimo rast klona v identičnih okoliščinah, takšnimi, v katerih je rasel izvirni nosilec klona.
Čas je tisti, ki bo s spremembami in razvojem znanosti in obdobjem duhovnosti prej ali slej vzpostavil človeško simetrijo, sintezo med materialnim in duhovnim v Stvarstvu.
Krščanska vera je tista, ki ima ves čas VEČNOSTI.


Maksim Sedej ml. 27. IV. 2005